Politična normalnost

Ocena predsednika države Janeza Drnovška, da se bomo znašli v institucionalni krizi, če parlament ne bo izvolil Andreja Ranta za guvernerja Banke Slovenije, je nevljudna oblika pritiska, da bi poslanci podprli njegovega kandidata.

Objavljeno
12. februar 2007 21.09
Ocena predsednika države Janeza Drnovška, da se bomo znašli v institucionalni krizi, če parlament ne bo izvolil Andreja Ranta za guvernerja Banke Slovenije, je nevljudna oblika pritiska, da bi poslanci podprli njegovega kandidata. Če zavrnete še tega, ne bo guvernerja, grozi predsednik.

Položaj je drugačen, kot je bil na začetku tisočletja, ko je imela levica odločno večino v parlamentu in hkrati predsednika države. Takrat so bili podobni spori med oblastnimi institucijami nepredstavljivi. Z lahkoto so si delili najpomembnejše položaje v državi in od Drnovška o nujni »neodvisnosti« ni bilo veliko slišati. Mitja Gaspari je bil po volitvah leta 2000, na katerih je nabiral glasove za LDS, gladko izvoljen za guvernerja Banke Slovenije, nekdanji predsednik ZLSD in poslanec te stranke Ciril Ribičič pa denimo za ustavnega sodnika.

Ker je zdaj predsednik države kot predlagatelj iz ene politične skupine, parlament pa večinsko obvladuje druga, kadrovanje ni več tako preprosto, delo predsednika države in poslancev pa je težje, kar je za skupnost dobro. Nekaj več usklajevanja med centri moči koristi.

Dramatičnost Drnovška, ki grozi z institucionalno krizo, je v tem smislu razkazovanje mišic, ki pa ga lahko parlamentarna večina z zavrnitvijo kandidata preprosto odpravi. Pa bo na potezi, če to želi ali ne, spet predsednik.

Pri Banki Slovenije celo ne gre za ustavne pristojnosti predsednika države, zato je tam o institucionalni krizi nenavadno govoriti. Ustava pri centralni banki govori le o parlamentu. Pravico predlagati guvernerja je predsedniku dal navadni zakon in Drnovšek, če bo preveč izsiljeval, tvega, da lahko to pravico predsedniku, če bo ravnal neodgovorno, večina tudi odvzame.

Drugače je pri ustavnih sodnikih, kjer ima predsednik po ustavi edini pravico predlagati kandidate. Tam pa se je v preteklosti že dramatično zapletlo in – po takratni izkušnji – bodo v skrajnem primeru dosedanjim sodnikom podaljšani mandati, dokler se politiki ne uskladijo.

Tak je sistem; politična normalnost, ko nihče nima absolutne moči. Niti Drnovšek ne.