Politika izraža svojo moč povsem nedostojno

Slovensko zdravništvo se je v zadnjih dneh postavilo na okope - zaradi nesprejemljivega dogajanja pri oblikovanju in sprejemanju zakona o zdravstveni dejavnosti, ki da je škodljiv, tako za sistem kot v njem zaposlene, predvsem pa za paciente. Dokument soglasno in v celoti zavračajo, zato so odločitev, da sprejetja takšne zakonodaje ne bodo dopustili, v zdravniških združenjih nadgradili še z internacionalizacijo problema.

To dogajanje postavlja ministrstvo za zdravje, z njim pa tudi celotno vlado v vse prej kot zavidljiv položaj, saj resornemu ministrstvu očita nedemokratičnost, kratkovidnost in onemogočanje strokovnega, kakovostnega in varnega dela v zdravstveni dejavnosti. Kako zaostrene so razmere, je pokazalo tudi četrtkovo dogajanje, ko so nenapovedanemu obiskovalcu, državnemu sekretarju, na sestanku koordinacije zdravniških organizacij odpovedali gostoljubje, medtem ko so zdravniki le nekaj dni prej protestno odšli z ministrstva. O tem, kaj se dogaja v zdravniških krogih in do kakšnih razsežnosti utegnejo privesti vse bolj očitna nesoglasja, smo se pogovarjali s predsednico zdravniške zbornice prim. Gordano Kalan Živčec.

Kaj se je pravzaprav zalomilo v pričakovanem duelu z ministrom za zdravje prejšnji petek?

Ta sestanek je bil resnično presenečenje. Z ministrstvom za zdravje smo vedno poskušali iskati skupne rešitve, ker mislim, da imamo skupne cilje: varen zdravstveni sistem, v katerega bolniki zaupajo in v katerem sta zagotovljeni taka dostopnost, ki jo lahko pričakujejo, in taka kakovost, ki je morajo biti deležni, zdravniki pa lahko nemoteno opravljamo svoje poslanstvo. Pričakovali smo iskanje skupnih rešitev, toda o temi, zaradi katere smo se sestali, se nismo pogovarjali. Minister je z zelo neobičajnim in nedostojnim načinom komunikacije »odprl« drugo temo, zato smo bili prisiljeni s sestanka oditi.

Je bil pravi razlog za protestni odhod torej nedostojna komunikacija?

V dolgoletnem strokovnem delu sem že doživela, da so bolniki zaradi svoje bolezni v stiski in pri komunikaciji izražali drugačna pričakovanja kot sicer, včasih jih spremljajo tudi težke besede, grožnje, očitki, s katerimi poskušajo to doseči. V zrelih odnosih med enakopravnimi partnerji je komunikacija običajno dostojna, vljudna, spoštljiva - žal v tem pogovoru tega ni bilo.

Omenjali ste »nerazumljivo nepartnerski odnos«. Je to nerešljiv problem? Ga lahko primerjate s podobno izkušnjo pri (ne)sodelovanju s katerim izmed prejšnjih ministrov za zdravje?

Zdravništvo je bilo pred tem v katerem koli izmed mandatov vedno aktivno vključeno v iskanje načrtovanih rešitev, sprejemljivih tako za politiko kot za stroko. Razumemo, da politika želi voditi politiko in ima pričakovanja politične narave - toda razumna politika prisluhne stroki, saj tako izboljša kakovost rešitve. Tokrat je bilo iskanje partnerstva sicer obljubljeno, vendar v celotnem procesu priprave zakonodaje ni imelo nobenega temelja. Ko smo pojasnili, zakaj vsebine zakona zdravništvo ne sprejema, se na ministrstvu niso niti potrudili vprašati, zakaj tako enotno odklanjamo zakonski predlog. Stroka je sicer res bila vključena v sistem odločanja o tem dokumentu, a zgolj na ravni splošne javnosti.

Torej trdite, da vam je bila možnost tvornega sodelovanja odvzeta?

Niti ena od strokovnih pripomb, s katerimi bi zakon dopolnili, izboljšali ali spremenili, pa četudi je šlo za mnenje Slovenske akademije znanosti in umetnosti ali zdravstvenega sveta, ni upoštevana. Nič od tega ni v zakonu! Ta zdaj ni več ideološki manifest, ampak konkreten zakonski predlog z zelo problematično in potencialno nevarno vsebino. Minister me je dvakrat, v ministrskem kabinetu in pri predsedniku države, opozoril, da sem kot oseba imela priložnost predlagati dopolnitve zakona - toda nekdo, ki ima tako dolgo politično kilometrino, se zaveda, da posameznik, ki predstavlja določeno institucijo, ne more izražati (zgolj) svojih mnenj. Kot oseba lahko dajem mnenja o kuharskih receptih, nikakor pa ne uradnih komentarjev na tako pomemben dokument brez poprejšnje celovite razprave med zdravništvom, ki bi upoštevala tudi pričakovanja bolnikov. Zdravniška zbornica kot institucija uradno nikoli ni dobila priložnosti za to. Naše partnerstvo očitno ni bilo ne pričakovano ne dobrodošlo.

Lahko navedete nekaj konkretnih razlogov, zaradi katerih vse zdravniške asociacije povsem zavračate predlog zakona o zdravstveni dejavnosti?

Iz predloga ni razvidno, kaj bo po njegovi uveljavitvi boljše za bolnika. Po skrbni proučitvi dokumenta nismo našli niti ene usmeritve, ki bi zagotavljala boljšo dostopnost in uporabnost zdravstvenega sistema. Med najbolj problematičnimi je tudi izhodišče, po katerem bo normative in standarde pripravljal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) v soglasju z ministrstvom. Povsem nesprejemljivo je tudi, da je iz organov upravljanja zdravstvenih zavodov izpuščena zdravniška stroka. Poleg tega je pripravljavec zakona povsem prezrl priporočila medicinskega razreda SAZU o specializacijah in sprejel odločitev, ki predstavlja hudo nazadovanje na tem področju. Nedopustno je tudi odpravljanje strokovnega izpita za pripravnike, ki je doslej zagotavljal primerljivo in solidno raven znanja - pod enakimi pogoji in zahtevami za vse mlade zdravnike, ne glede na to, kje so diplomirali. Dodeljevanje novih koncesij, denimo, zahteva revidiranje že dodeljenih koncesij, kar je zanesljivo treba narediti, toda ne tako, kot je to predlagano v zakonu: z diskriminatornimi principi in nespoštovanjem obligacijskih razmerij. Obstaja nevarnost, da bodo že podeljene koncesije odvzete zaradi spremembe zakona, ne pa zaradi nespoštovanja koncesijskega določila. Vse to pomeni, da politika izraža svojo moč povsem nedostojno. V zakonu so predvidene tudi resnično drastične kazni za že manjše administrativne kršitve; predlog zakona očitno predvideva, da smo vsi izvajalci v zdravstvenem sistemu že v načelu goljufi. To je žaljivo za vse zdravstvene delavce, ne le za zdravnike.

Kaj pa nadzori?

Nenavadno lahkotno je začrtan predvsem nadzorni aparat, ki naj bi ga na novo oblikovali na ministrstvu. Zanj je predviden proračun, 320 tisoč evrov, v sklopu katerega predvidevajo tudi zaposlitev zdravnikov, pri čemer pa vemo, da v slovenskem prostoru obstaja kritična masa določenega znanja. Zato, glede na številčne omejitve majhnega naroda, ne verjamem, da jim bo uspelo pridobiti tako široko usposobljene strokovnjake za strokovne nadzore, kot jih ima zdravniška zbornica. Mi smo, denimo, iz postopkov specializacije izločili kar nekaj specializantov, ker smo ugotovili, da zaradi zdravstvenih ali osebnih omejitev niso sposobni opravljati zdravniške službe kot klinični zdravniki - in to seveda pomeni, da takega dela tudi nadzirati ne morejo. Drugih »razpoložljivih« zdravnikov pa v našem prostoru ni. Poleg tega je problematično tudi širjenje administrativnega aparata, kar v sistem vnaša novo, dodatno mero neorganiziranosti.

Na ministrstvu trdijo, da se bo reforma nemoteno nadaljevala, ne glede na vaše nasprotovanje ...

Zdravniki smo temeljni nosilci zdravstvene dejavnosti; brez nas zdravstvenega sistema ni. In če v novem zakonu ne najdemo osnove za nemoteno izvajanje zdravniške dejavnosti, potem sistem ne bo deloval. In to je nevarno. Omajana bodo načela varnosti, odgovornosti ter nadzora in kontrole. Če ministrstvo želi imeti vse to pod svojim nadzorom, bi potrebovalo ogromen aparat, ki ga nima, potrebovalo bi tudi znanje, ki ga nima, in organizacijsko strukturo, ki je že danes dokazano neučinkovita. Upravni nadzori, ki bi jih bilo ministrstvo dolžno izvajati, ne delujejo. Zato se bomo zdravniki borili proti povečanemu obsegu pristojnosti, ki jih želijo privzeti na ministrstvu, in prevzeli vso potrebno odgovornost, da bi to tudi preprečili.

Zakaj ste v dogajanje vključili stalni odbor zdravnikov Evropske unije? Ta je našo vlado že pozval k modrosti in večji demokratičnosti. Mislite, da se bodo zdaj razmere in razmerja v zdravstveni sferi spremenili?

Prepričana sem, da je vedno mogoče poiskati nove rešitve. Mogoče z novimi ljudmi. Vsi smo nadomestljivi. Partnerstva, ki je pri oblikovanju tako pomembnega zakonodajnega gradiva nujno, tokrat žal ni bilo.

In če ga tudi v prihodnje ne bo?

Takega pristopa, kot ga je danes deležno zdravništvo v Sloveniji, ni nikjer v Evropi. Zato so nas stanovske organizacije z vseh koncev Evrope tako enotno podprle. Naša dolžnost je, da opozorimo na katastrofo, ki lahko nastane. Vlada je dobila mandat za vodenje politike v interesu družbe, zato pričakujemo politično modrost. Pričakujemo, da nam kot temeljnim nosilcem zdravstvene dejavnosti prisluhnejo in nas tudi upoštevajo.

Toda na ministrstvu pravijo, da ste v tujino posredovali neresnične podatke.

To je težka in zelo boleča obtožba. Ministrstvo je spet, kot že dostikrat doslej, s pavšalno, demagoško oceno zavrnilo resnična dejstva. V evropskem prostoru je takšen način delovanja nerazumljiv in nesprejemljiv.

Računate na pogovor s predsednikoma vlade in države?

Za zdaj tega povabila ni bilo, bi se pa nanj z veseljem odzvali. Naša stališča smo jim pripravljeni podrobno pojasniti kadarkoli, menim pa, da je poteza na strani tistih, ki vodijo državo.

Kje so še ključni problemi, ki krnijo dobro in nemoteno delovanje zdravstva? Sodeč po odmevih in dogajanjih v zadnjem času je to zagotovo prvi aneks k splošnemu dogovoru za leto 2009, zdaj se mu očitno pridružuje tudi drugi, ki je še v pripravi. Kaj konkretno ti dokumenti, ki so izvajalcem odvzeli del denarja za izvajanje programov, s čimer se je njihov letni proračun zmanjšal za 8 do 12 odstotkov, pomenijo za vsakdanje delo v zdravstvu? Kaj prinašajo pacientu?

Vlada je z neverjetno lahkotnostjo sprejela aneks številka ena, celo s sprenevedanjem, da smo partnerji, ki smo sodelovali v pogajanjih, k temu dali soglasje. Tega nismo naredili, saj se zavedamo, kaj to pomeni v tako občutljivem sistemu. Modrost politike bi se pokazala v pripravljenosti za skupno iskanje možnosti za prihranke v sistemu, ki bi omogočili nemoteno izpolnitev programov. Zdravništvo ne vodi politike, zato ministru ne bom govorila, da ima Vzajemna zavarovalnica osem milijonov evrov dobička. Menim pa, da obstaja zakonit način, da vlada sredstva, ki so bila namenjena izvajanju zdravstvene dejavnosti - tako kot je brez pomislekov sprejela prvi aneks -, nameni tej dejavnosti. Četudi je omenjeni denar v segmentu prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj, tej rešitvi verjetno nihče od zavarovancev ne bi nasprotoval.

Pravzaprav je zanimivo, da zdaj, pri sprejemanju zakona o zdravstveni dejavnosti, očitate nekorektno in nesprejemljivo komunikacijo ministrstvu. Lani, pri odzivanju na prošnje staršev Bora Nekrepa, ste bili takšnih očitkov deležni v vodstvu zbornice. Se strinjate, da bi bilo v zdravstvu nasploh komunikacijo treba dvigniti na bistveno višjo raven?

Prav zagotovo. Dobra komunikacija je ena izmed temeljev za dober sistem. Lahko le rečem, da je bilo lansko leto eno mojih najtežjih življenjskih obdobij, v katerem sem bila kot državljanka razočarana tudi nad političnim nasiljem, ki smo ga bili zdravniki takrat deležni. Lanski nemoralni pritisk želijo politiki zdaj uzakoniti, kar je ne nazadnje škodljivo za pacienta. Zdravnik se namreč po novem zakonu ne bo mogel odločati na podlagi strokovne presoje, ampak političnega diktata. Tega pa ne bomo sprejeli. Minister je na začetku mandata naredil dobro gesto v zbliževanju z zdravniškimi organizacijami in na načelni ravni smo sprejeli zelo dober dogovor, ampak nič od tega ni bilo spoštovano. Danes imamo opravka le z obljubami, ki niso bile nikoli izpolnjene, s sprenevedanji in sprevračanji dejstev. Očitajo mi aroganco, ki to ni; gre za ohranjanje pokončne drže in stanovske avtonomije. Zdravnik ni aroganten, če je strokoven; aroganten je, če je nestrokoven.

Več v Sobotni prilogi Dela