Poljče: zaupni posvet, ki je spremenil zgodovino

Ljubljana – V dvorani ni bilo kamer. Poslanci, ki so tja prišli, niso vedeli, kaj bo glavna točka. Večina ni slutila, da bo spremenila zgodovino. Pred četrt stoletja se je začel najpomembnejši posvet politikov kakšne vladne koalicije te države. Posledica je bila, da je država čez manj kot leto dni zares nastala.

Z dvodnevnega posveta v petek in soboto, 9. in 10. novembra 1990, spletni portali niso poročali, ker takrat še ni bilo interneta. Bile so pa televizije in časopisi, kamor je vest prišla z enodnevno zamudo. Nekoliko mimo načrtov tedanji šef koalicije Demos, danes že pokojni Jože Pučnik, ni molčal na strankarskem dogodku in se je razširilo. Uradno in veliko bolj premišljeno sporočilo medijem in državi je podpisal Franc Zagožen (SLS). V Delu je bilo objavljeno v ponedeljek.

Položaj ni dober, a ne bo boljši

»Brez Zagožna se vse to ne bi zgodilo,« je nekdanji ustavni sodnik Tone Jerovšek opozoril, da je srečanje politikov Demosa tudi sklical že pokojni politik SLS in takrat vodja kluba poslancev Demosa. Zagožen povabljenih ni obvestil, kaj bo glavna tema odločanja. »Dogovorjeno je bilo, da bo šele na posvetu razkril, da se pogovarjamo o osamosvojitvi, o odločitvi o referendumu,« je tedanjo konspirativnost te dni opisal Jerovšek.

Dvodnevni posvet ni bil prvi načrt, kako priti do plebiscita. Toda s predlogom, da bi se o razpisu referendumu na skupni seji vseh treh zborov pogovarjali kar neposredno v skupščini, se pred tem ni strinjal nedavno umrli nekdanji predsednik skupščine France Bučar. V Poljčah sta varnostni položaj pred četrt stoletja predstavila tedanja ministra za notranje zadeve in za obrambo, Igor Bavčar Janez Janša. »Položaj ni rožnat, a boljši ne bo nikoli,« bi bil kratek povzetek njunih nastopov.

Ruplova zgodovinska zamuda

Dimitrij Rupel je zaradi mednarodnih obveznosti prišel prepozno, da bi v Poljčah lahko govoril o mednarodnem položaju, kar je bila srečna okoliščina, saj bi ocena – ZDA so bile, denimo, odločno proti – lahko koga prestrašila.

Tine Hribar, Peter Jambrek in Tone Jerovšek so večino še pred Ruplovim prihodom prepričali v aklamativno odločitev, ki jo je javnosti dan pozneje prvi predstavil Jože Pučnik: 23. decembra 1990 bo plebiscit o osamosvojitvi države. Pučnikova hitra razglasitev na neki prireditvi na Ptuju je bila mimo načrtov, da bi najprej obvestili druge stranke in oblastne institucije, in zato razlog za nekaj turbulenc.

Takratni premier, danes evropski poslanec Lojze Peterle je o dogodku ob obletnici povedal: »Demosova odločitev v Poljčah je bila potrebna, prava in odločilna.«

Na levi prvi socialisti

V Demosu so se najpomembnejši politiki pred Poljčami dogovarjali, da bi do države prišli s potrjevanjem nove ustave na referendumu. A besedilo ustave ni bilo usklajeno in poznejši predsednik ustavnega sodišča Peter Jambrek, ki je pisanje besedila vodil, je izpeljal edino mogočo posledico: plebiscit bo le za osamosvojitev. Pri nastajanju besedila ustave, ki je bila sprejeta pozneje, je kot mlad pravnik sodeloval današnji premier Miro Cerar, v vlogi tajnika.

V skupščini so socialisti, daleč najmanjša opozicijska stranka, plebiscit predlagali že mesec dni pred odločitvijo koalicije Demos. Vendar majhna stranka ni imela možnosti, da bi odločanje res dosegla. Je pa pobuda pokazala, da je v delu levice prav tako prišlo do precejšnjega razvoja in da je bila osamosvojitev tudi zanje že sprejemljiva. Dogajanje po dogovoru v Poljčah, ko je bil o izvedbi plebiscita dosežen dogovor med velikimi strankami, predvsem pa rezultat plebiscita sta odpihnila razlike med levico in desnico vse do osamosvojitve, kar je bilo pomembno, ko se je začel vojaški spopad z jugoslovansko vojsko dobrega pol leta pozneje, ko je samostojna država zares nastala.