Pomoč je civilizacijska obveznost razvitih

»Kot razvita država izpolnjujemo civilizacijske obveznosti. Je prispevek k stabilizaciji, urejanju razmer in k dostojanstvu. Sprejeli smo mednarodne zaveze in smo solidarni.« S temi besedami državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve Andrej Logar utemeljuje mednarodno razvojno sodelovanje.

Slovenija je za mednarodno razvojno sodelovanje, ki deklarativno spada med zunanjepolitične prednostne usmeritve, leta 2016 namenila 73,6 milijona evrov, kar predstavlja 0,19 odstotka bruto nacionalnega dohodka (BND). Dve tretjini tega zneska je namenjeno tako imenovanim multilateralnim aktivnostim – programom EU, OZN in drugih mednarodnih organizacij.

Tretjino namenjamo za bilateralno sodelovanje. Pri tem se sredstva geografsko usmerjajo na tri območja – na prvem mestu je Zahodni Balkan, druga je neposredna evropska soseščina, predvsem Belorusija in Ukrajina, tretja pa je podsaharska Afrika. Naše tri ciljne države tam so Zelenortski otoki, Ruanda in Uganda.

»Pri multilateralnem delu je izkupiček večji, vendar je vidnost Slovenije nekoliko manjša, ker je znotraj konglomerata akterjev. V bilateralnem kontekstu pa je opaznost večja. Slovenija je prepoznana kot pomembna donatorica,« je pojasnil Andrej Logar. Osrednje vsebinske prioritete, ki si jih je Slovenija, ki je donatorica od leta 2004, postavila, so spodbujanje miroljubnih in vključujočih družb ter boj proti podnebnim spremembam. Med novimi članicami EU smo po obsegu donacij na tretjem mestu, za Estonijo in Malto.

Interes na Zahodnem Balkanu

Največji delež denarja, kar 60 odstotkov oziroma 11,5 milijona, iz bilaterale gre na Zahodni Balkan. Kar ni naključje. »Zahodni Balkan je v neposrednem političnem, gospodarskem in varnostnem interesu Slovenije. Naša razvojna pomoč ima neposredne učinke na nas. Če je tam varno okolje, se povečuje potencial Slovenije za politično, gospodarsko, kulturno, znanstveno sodelovanje,« je zagotovil Logar.

Izvajalci mednarodnega razvojnega sodelovanja, s katerimi zunanje ministrstvo sklepa pogodbe, so ministrstva in vladne službe, ustanove, ki jih je država sama ustanovita (Ustanova za krepitev človekove varnost-ITF in Center evropske prihodnosti – CEF), organizacije civilne družbe, gospodarske družbe, iščejo pa tudi povezave z drugimi državami. »Pogosto se za projekte odločimo na podlagi pogovorov z našimi nevladnimi organizacijami, ki so odlične, poznajo razmere in svoje projekte izvajajo na zavidljivi ravni za majhen denar,« je dejal državni sekretar. Do zdaj je ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ) podprlo 110 projektov za izboljšanje življenjskih razmer najranljivejših skupin domačih in mednarodnih nevladnih organizacij.

Primeri dobrih praks

V evropski soseščini Slovenija podpira tudi zdravstveno in psihosocialno rehabilitacijo otrok. Do zdaj je bilo na rehabilitaciji pri nas 620 otrok iz Ukrajine, ki trpijo za posledicami jedrske eksplozije v Černobilu. Še okoli 180 beloruskih otrok je bilo na zdravljenju na Debelem Rtiču. ITF izvaja psihosocialno pomoč za otroke iz Palestine, ki prihajajo k nam. Od leta 2004 je Slovenija omogočila rehabilitacijo 1360 otrokom iz Ukrajine, BiH, Črne gore, Kosova in Palestine. V Jordaniji se izvaja projekt krepitev mater in otrok ter sirskih družin.

V podsaharski Afriki je največji projekt telemedicine in e-zdravja, ki ga od leta 2011 izvaja ITF. Vzpostavili so enajst centrov telemedicine, do konca letošnjega leta bosta še dva, torej jih bo skupaj 13, za kar je država prispevala 1,3 milijona evrov. Slovenija je omogočila študij medicine več mladim na Zelenortskih otokih.

Lani sta se v Burundiju končala dva triletna razvojna projekta, ki sta jih vodila Slovenska karitas in Humanitarno društvo ADRA, s katerima so omogočili dostopno osnovnošolsko izobraževanje za 1200 otrok iz najrevnejših okolišev. Ministrstvo za zunanje zadeve je zanju prispevalo 220.000 evrov. V Ruandi pa sta se letos začela izvajati dva projekta – Slovenske karitas za učinkovitejšo rabo naravnih virov ter Mirovnega inštituta za krepitev vloge žensk. V Ugandi poteka projekt društva FER, da bi prebivalcem predmestja Kampale, zlasti beguncem, zagotovil prehransko varnost in dostop do pitne vode.

Nov zakonski okvir

Vlada je pred dobrim tednom določila besedilo predloga zakona o mednarodnem razvojnem sodelovanju in humanitarni pomoči Republike Slovenije, ki bo nadomestilo nekaj več kot desetletje stare predpise. S tem se, kot zagotavljajo na MZZ, vzpostavlja sistem za učinkovito, transparentno in smotrno izvajanje mednarodnega razvojnega sodelovanja kot tudi porabo sredstev, s čimer bo lažje nosila svoj del odgovornosti za uresničevanje zavez iz Agende 2030 in drugih, ki so namenjeni zmanjševanju razlik med razvitimi in nerazvitimi državami. Sledi usmeritvam OECD, ki je pomemben regulator mednarodne razvojne pomoči.

Zakon, ki naj bi ga parlament sprejel najpozneje na svoji aprilski seji, določa okvirni program za precej prilagodljivo razporejanje finančnih sredstev in uvaja pravno podlago za sklepanje večletnih strateških partnerstev. Omogoča tudi vstop gospodarskih družb v projekte, kar je sicer že dosedanja zakonodaja, a s pomembno dopolnitvijo, da se omogoča sodelovanje zasebnega sektorja, ki je lahko tudi pridobitno, kar naj bi ga bolj motiviralo za vključevanje v projekte. Zasebni sektor ima, menijo na MZZ, na voljo vire, ki do zdaj v mednarodnem razvojem sodelovanju še niso bili pridobljeni.

Zakonu bosta sledila strategija in akcijski načrt. Predvsem zadnji bo določal korake za doseganje ciljev, da bi do leta 2030, kot je dogovor znotraj EU, namenili 0,33 odstotka BND za razvojno sodelovanje. Da bi to izpolnili, bi morali obseg sredstev povečevati za približno štiri milijone evrov na leto. Tudi če nam bo to uspelo, bomo bistveno zaostajali za državami, kot so Norveška, Švedska, Danska, Finska, Velika Britanija, ki že zdaj prispevajo 0,7 odstotka BND, nekatere celo 0,8. »Te države namenjajo velike zneske. Kar ne pomeni, da sami nimajo socialnih problemov, ampak gre za dogovor v mednarodni skupnosti, za moralno odgovornost, da se ljudem pomaga, da je njihovo življenje znosnejše,« je dejal Logar in poudaril, da daje EU za Afriko 22 milijard evrov na leto.

»Izhajamo iz osnovnega koncepta, da gre za civilizacijske standarde in temeljne človeške naravnanosti, da pomagaš ljudem v stiski. In za realen interes, da bi vsi skupaj živeli v boljšem svetu,« je poudaril državni sekretar.