Popisali več kot 500 lesenih kozolcev

Šentrupert – Naložba je bila ocenjena na 612.000 evrov, od tega bodo polovico najbrž dobili iz evropskih skladov. »Cilj popisa je narediti evidenco vseh kozolcev na tem območju in oceniti njihovo ogroženost, na tej podlagi pa bo stroka laže presodila, kako jih ohraniti,« je povedal direktor projekta Peter Geršič. Ekipe na terenu so že popisale, izmerile, fotografirale in tudi etnološko ocenile več kot petsto kozolcev, s čimer so dobili izjemno bazo podatkov, ki bo po Geršičevem mnenju pripomogla k ohranitvi kulturne dediščine.

Popisani kozolci so različnih tipov in različno ohranjeni. Najpogostejša oblika kozolca v Mirnski dolini je kozolec na kozla, takih je dobri dve petini, malo manj je dvojnih kozolcev toplarjev (najlepši je Simončičev toplar na Bistrici, ki je razglašen za spomenik te vrste državnega pomena), nekaj kozolcev je delno predelanih za drugo funkcijo (gospodarsko poslopje, hlev, garaža), manjši del pa je enojnih kozolcev. Po zdajšnjih podatkih je najdaljši kozolec dolg pet »štantov« oziroma oken ali 23 metrov, najvišji kozolci so visoki do deset metrov, najširši so široki več kot deset metrov, petnajst kozolcev pa je daljših od deset metrov.

Sodelavci projekta bodo podatke, zbrane v sodelovanju s strokovnjaki in institucijami, ki se ukvarjajo z zaščito kulturne dediščine, zdaj temeljito pregledali in izbrali kozolce, ki bi jih lahko vključili v muzej na prostem. V njem naj bi sprva stalo od deset do petnajst kozolcev, prostora pa je na travnikih na južnem delu Šentruperta še za kakšnega več. Muzej bo namenjen predstavljanju kozolcev skozi zgodovino in njihovi zaščiti, okoli dva tisoč kvadratnih metrov površin pa bi lahko uporabili tudi za različne prireditve, predvsem take z etnološkim pridihom. Kozolce, ki ne bodo prestavljeni v muzej, bodo na željo lastnikov vključili v mrežo zaščite na mestu njihovega nastanka.