Poplačilo in poprava krivice

Pot do dobrih 16 milijonov evrov, ki jih bo na podlagi predlagane spremembe zakona o glavnem mestu prihodnje leto dobila Mestna občina Ljubljana, je bila dolga, izkupiček pa slabši od želenega.

Objavljeno
24. september 2009 22.22
Maša Jesenšek
Maša Jesenšek
Dobro leto po lanskih parlamentarnih volitvah je vlada poplačala del računa, ki ga je ljubljanski župan Zoran Janković izstavil po lanski predvolilni podpori levemu trojčku SD-LDS-Zares. Pot do dobrih 16 milijonov evrov, ki jih bo na podlagi predlagane spremembe zakona o glavnem mestu (ko bo potrjen še v državnem zboru) prihodnje leto iz dohodnine dodatno dobila Mestna občina Ljubljana, je bila mnogo daljša, kakor je napovedoval in pričakoval župan, izkupiček pa slabši od želenega. A pogajanja med mestom in državo niso končana. Janković pričakuje več, kaj bo prineslo nadaljevanje, pa je še precej negotovo.

Zahteve so bile od vsega začetka jasne: »poprava krivice«, ki jo je v času Janševe vlade povzročila sprememba zakona o financiranju občin; z njo so se MOL proračunska sredstva iz državne blagajne zmanjšala za približno tretjino oziroma za slabih 60 milijonov evrov na leto. Mestna oblast je na prvem sestanku med županom in premierom Borutom Pahorjem februarja zahtevala vračilo tega denarja za vsa leta od 2007 naprej, skupno približno 180 milijonov evrov. V duhu »razumevanja gospodarske krize, v kateri smo se znašli« je maja zahtevo znižala in se odpovedala denarju za nazaj (za leti 2007 in 2008) v zameno za 60 milijonov za letos in vsa prihodnja leta in zunajsodno poravnavo vseh starih tožb med MOL in državo.

 

Zdaj je dobila dobro četrtino zahtevanega, pri čemer bo morala odpisati zahtevani denar za letos. Pogajanja o odpisu starih tožb se nadaljujejo, Janković pa pričakuje še brezplačen prenos državnih stanovanj na občino, s čimer bi ta rešila del velikega stanovanjskega problema občanov. Končni izkupiček MOL bo nedvomno bistveno manjši, kakor je bila višina izstavljenega računa. A pogajalska izhodišča MOL so bila visoka, celo nerealna. In četudi župan ne bo zadovoljen s končnim izplenom, se v novo vojno z državno oblastjo, v kakršni se je znašel z Janšo, zagotovo ne bo spustil. To je že dokazal s potrpežljivostjo in pripravljenostjo na sklepanje kompromisov v dosedanjih pogajanjih, česar v odnosih s prejšnjo vlado nismo poznali.

 

Ne glede na politična soglasja in nesoglasja med vsakokratno mestno in državno oblastjo pa spremembe zakona o glavnem mestu prinašajo napredek. Zakon, ki je bil pet let le črka na papirju, bo imel odslej funkcijo. Pri tem ni pomemben samo dodatni delež dohodnine, ki jo pripisuje občini za financiranje tekočih nalog glavnega mesta. Prestolnico postavlja v privilegiran položaj tudi spremenjeni peti člen zakona, ki predvideva državno sofinanciranje posameznih projektov brez javnega razpisa. To pomeni manj ovir (po drugi strani pa tudi manj varovalk za transparentno dodeljevanje sredstev) za sodelovanje države pri projektih, kot je gradnja nogometnega stadiona.

 

Mimogrede, za stadion v Stožicah je Janševa vlada po dogovoru Jankovića s takratnim ministrom za šport Milanom Zverom sprva namenila deset milijonov evrov, a jih je pozneje prerazporedila drugim projektom. Zakaj se je to zgodilo, Janković še vedno ne razume, čeprav mu je zdajšnji minister za šport Igor Lukšič na zahtevo po sofinanciranju Športnega parka Stožice odgovoril, da za uvrstitev projekta v državni proračun »ni bilo nobene pravne osnove, temveč je šlo za politično odločitev«. Država je zdaj umaknila ovire v obliki pravnih osnov. Ali bo projekt tudi v resnici sofinancirala, pa bo bržkone kmalu jasno.

 

Iz petkove tiskane izdaje Dela