Poplavljalo nas bo tudi v prihodnje

Ljubljana – Hudi nalivi, poplave in plazovi, ki so pred dnevi prizadeli velik del Slovenije, so na srečo v zadnjih dneh pojenjali. Vode odtekajo in stanje na prizadetih območjih se umirja. So podivjane vode poleg razdejanja za seboj pustile tudi opozorila, kako ravnati, da bi se v prihodnje razdejanju kar najbolj izognili? Ali jih znamo prepoznati in upoštevati?

To vprašanje nas je privedlo h generalnemu direktorju Agencije Republike Slovenije za okolje Jošku Knezu. Še kot direktor urada za hidrologijo in stanje okolja na agenciji je že leta 2008 določal smernice razvoja državne hidrološke službe, ki postavlja v ospredje prenovo in avtomatizacijo hidroloških meritev. To naj bi vodilo h kakovostnejšim analizam in napovedim razvoja izrednih hidroloških dogodkov, to je silovitih nalivov in hudih poplav, kakršnim smo bili priča v preteklih dneh.

Ko so bralci brali poročila o zadnjih poplavah in plazovih v Posavju, na Dolenjskem in v Pomurju, bi kaj lahko brali poročila izpred štirih let, vendar tega ne bi opazili. Ali to pomeni, da se iz spopada s poplavami in plazovi prav na teh istih območjih pred leti nismo dovolj naučili ali morda obstajajo druge ovire, zaradi katerih ni mogoče uvesti ukrepov, s katerimi bi omejili poplave in plazove ob prihodnjih hudih nalivih?

Poplave so se dogajale in se še bodo, saj gre za naravne procese, ki jih ne obvladamo. Poplav zato ne moremo preprečiti. Lahko pa se prilagodimo in zmanjšujemo njihove negativne posledice.

Res je, a vendarle se iz vsakega takega dogodka človek nekaj nauči, da bi bilo v prihodnje lažje. Ali se to dogaja?

V slovenski družbi gre pogosto za percepcijo, da se ob poplavah ne odzivamo učinkovito. V podobnih poplavah v tujini, na primer na Balkanu ali v severni Italiji, je bilo več smrtnih žrtev, tudi posledice so bile hujše. V stroki menimo, da smo se mi iz teh ali naših preteklih dogodkov veliko naučili. Predvsem glede sistema reševanja in odpravljanja posledic nesreče. Gasilska struktura v Sloveniji je zelo učinkovita. Povsod po Sloveniji so bili ljudje zelo dobro pripravljeni – znali so se odzvati na poplave in tudi službe na terenu so bile zelo dobro pripravljene. Moram poudariti, da je bilo tokrat tako tudi zato, ker smo te poplave zelo točno napovedali. To ni preprosto in ni nujno, da nam bo tudi v prihodnje vedno uspelo. A prav pri napovedovanju takih skrajnih vremenskih dogodkov smo zelo napredovali. Glede na razsežnost dogodka smo lahko zelo zadovoljni, da je bilo tako malo smrtnih žrtev, čeprav je vsaka smrt vredna obžalovanja. Ob podobnih dogodkih v tujini je bilo veliko več žrtev.

Zdi se, da gre pri iskanju vzrokov za škodo ob poplavah in odpravljanju posledic v preteklih letih velikokrat za prelaganje krivde na druge. Pogosti so prizori obupanih ljudi, ki se jezijo na državo, da ne stori dovolj, čeprav so gradili na območju, ki je veljalo za poplavno nevarno, ali pa na takih območjih svoje lastnine niso primerno zavarovali. Ali obstajajo učinkoviti načini, s katerimi bi država na poplavnih območjih preprečila gradnjo neprimernih objektov?

Ne vem, kako je s tem v drugih evropskih državah, a pri nas se po vsakih poplavah sprašujemo, kdo je bil kriv za poplave. To se mi zdi nepojmljivo. Krivca za neki naravni pojav ni smiselno iskati. Res pa je, kot vidim na terenu, da je ravnanje prizadetih ljudi ob poplavah zelo različna. Nekateri poplave jemljejo kot del življenja, so pa tudi taki, ki gradijo ob vodi in računajo na to, da tri leta lepega razgleda na potok odtehta en dan čiščenja ali pa stroške sušenja poplavljenih prostorov. Obstajajo torej različni pogledi.

Dogaja se tudi, da ljudje še vedno poskušajo gospodarske objekte umeščati na poplavna območja, vendar je takih poskusov iz leta v leto manj. Po eni strani gre za večje zavedanje tveganja, po drugi strani pa je sistem pridobitve gradbenih dovoljenj učinkovit pri preprečevanju takih gradenj. Probleme imamo tako predvsem z objekti iz preteklosti. Nova težava pa je dejstvo, da se poplave v zadnjih letih pogosteje pojavljajo in tudi tam, kjer jih prej ni bilo, ter so po pojasnilih meteorologov povezane s podnebnim dogajanjem. Ljudje tega niso vajeni in tudi naš način življenja ni pripravljen na pogoste ekstremne vremenske dogodke. Ne gre samo za vodotoke in življenje ob njih, pač pa tudi za odvajanje meteornih voda, za pozidavo preblizu voda, za premostitve, to je mostove, ki niso dimenzionirani za take izjemne dogodke. Seveda bi marsikaj lahko naredili s prilagoditvijo infrastrukture, a tega, da v Sloveniji v prihodnje ne bi imeli škode in žrtev zaradi poplav, žal ne bomo doživeli.

Vzdrževanje vodotokov je državna naloga, po drugi strani pa imajo občine pogosto zelo velika pooblastila, ki hromijo ukrepe države. Kako to rešiti?

O katerih pooblastilih občin govorite?

Konkretni primer je, na primer, nasprotovanje občine gradnji vodnega zadrževalnika na območju Polhovega Gradca. Kako bi bilo mogoče zagotoviti, da bi se širši družbeni interes lahko uveljavil pred občinskim?

Gre za dva ločena problema. Prvič, v primeru urejanja voda, tako vzdrževanja kot tudi investicij ali pa sanacije po ujmah, sedanji sistem v državi ni primeren. Premalo imamo ljudi in premalo sredstev za te namene, pa še razdrobljena so. Osebno menim, da bi morale imeti občine več pristojnosti. Ne predstavljam si, da bo država kdaj tako močno delovala, da nadzorovala tudi najmanjši potoček v dolini, ki pa čez noč lahko postane deroči hudournik.

Druga zadeva ni tako zelo povezana z občinami, ampak z vsemi, ki mislijo, da imajo na neki način pravico nad prostorom. Vsakdo se bori za svoje in večkrat se pojavlja vprašanje, kaj so prioritete. Ali potopiti njive, kot v Prekmurju, ali pa pustiti, da gre voda v dvoje naselij. To so težke odločitve in seveda vsakdo brani svoje interese. Država poskuša biti načelna, ni pa vedno lahko. Nihče ne mara vode na svojem dvorišču. Vsi bi želeli, da bi čim prej odtekla, dolvodno pa bo, kar bo. To je problem naše sodobne družbe.

Ali bo k pametnim odločitvam pripomogel kohezijski projekt spremljanja in analiziranja stanja vodnega okolja v RS, ki je največji investicijski projekt za spremljanje, analiziranje in napovedovanje stanja voda v Sloveniji, kar smo jih do zdaj imeli?

Gotovo je k temu že zelo veliko pripomogel. Pri poplavah gre za tri segmente: poznavanje stanja, opozarjanje pred poplavami in reševanje na terenu. Projekt je namenjen prvima dvema fazama – da vemo, kaj se sploh v državi dogaja na vodah in da znamo pravočasno opozoriti na nevarnosti, ter tudi, da lahko dimenzioniramo nove prepuste, da vemo, kje so poplavne linije. Predvsem merilni del kohezijskega projekta daje svoje rezultate. Pa tudi možnost napovedi, kar se je pokazalo zdaj. Obstaja ocena, da pravočasne napovedi zmanjšajo škodo za 20 do 30 odstotkov, kar je seveda pomembno.