Tiskane izdaje
»Sloveniji in Hrvaški priporočam, naj se vzdržita javnih izjav in se za nekaj časa posvetita razmišljanju. Včasih je razmišljanje boljše politično sredstvo kot govorjenje,« je brezplačen nasvet švedskega zunanjega ministra Carla Bildta. Slovenski in hrvaški politiki bi veliko več razmišljali, če bi bila njihova usoda bolj odvisna od njihove učinkovitosti. Če bi delovala ta logika, potem bi Slovenija in Hrvaška že bili dogovorjeni o meji. Postavimo drugače: Kaj pridobi Hrvaška, če Sloveniji odreče stik z odprtim morjem? In kaj ima Slovenija, če blokira Hrvaško na poti v EU? Odgovor na obe vprašanji je zelo podoben.
Hrvaški mediji so zadnje dni objavili podatek, da Hrvaška vsako leto izgubi eno milijardo evrov samo zato, ker ni članica EU. Gledano z globalnega ekonomističnega stališča izgubljata obe državi višjo vsoto, kot si površno mislimo, samo zato, ker imata tako hladne in povsem neprimerne odnose. Nekomu na Hrvaškem se je šele v preteklih dneh posvetilo, da je pravzaprav res absurdno izgubiti pet let (denimo) članstva v Uniji, samo zato, ker politiki z balkanskim ponosom vztrajajo pri vseh dokumentih z vnaprej vrisano mejo med Slovenijo in Hrvaško. Odkrili so celo staro resnico, da meje na morju nikoli ni bilo in je zato težko prepričati »občinstvo« s pretirano domoljubno frazo: »Ne damo niti centimetra!«
Carl Bildt ima prav. In nekaj njegovih nasvetov je že našlo plodna tla. Najvišja politika si že več kot teden dni (kakšen napredek!) ni dajala duška z velikopoteznimi in prepogumnimi, že kar sovražnimi izjavami. Je to majhno znamenje, ki morda diši po spremembi, ali je le stvar turistične sezone? V trenutku, ko najvišji državni politiki obeh držav ne bodo več risali meja v neposrednih televizijskih prenosih, bo lahko nemoteno klilo seme diplomatskega dogovarjanja. Dobro znamenje, ki vzbuja upanje, je tudi dejstvo, da se na Hrvaškem pojavljajo alternativni pogledi na reševanje vprašanja med sosedama. Pluralizem stališč kaže stopnjo demokratizacije družbe. Veliko lažji je dialog med dvema državama s podobno stopnjo odprtosti javnega uma.
Retorika popuščanja in kompromisov nekako ni značilna za balkanski način razmišljanja, zato je švedski in finski pogled na demokracijo drugačen od balkanskega. In tukaj je potrebno pojasnilo. Umik spornih hrvaških dokumentov ne pomeni le hrvaškega, ampak hkrati tudi slovensko popuščanje. Ostali pa bi na trdem Balkanu, če bi mislili, da bosta državi s tako preprosto in lahkotno potezo rešili vse hudo, kar se je nakopičilo med njima. Umik spornih dokumentov še ni dogovor o meji. Ta je nujen za drugačno ozračje, za kakršnega si prizadevamo. Naj tokrat tudi Finci ali Švedi malo razmislijo in napišejo arbitražni predlog, iz katerega bo na daleč videti, da nikomur vnaprej ne daje več možnosti za končno zmago. In čeprav se po vseh diplomatskih pretiravanjih zdi, da gre pri tej meji za usodno bitko za zmago na vse ali nič, bi na koncu tudi sodna odločitev morala biti eno samo popuščanje in kompromis. Ko bosta državi razumeli, da bosta s popuščanjem in kompromisom dosegli največjo zmago, bosta približno tam, kamor ju usmerja Bildt: pri premišljenih dobrih sosedskih odnosih, ki obema prinašajo bistveno več.
