Tiskane izdaje
Po odhodu vodje otroške srčne kirurgije Mira Kosina leta 2004 in tri leta kasneje še slovaškega kardiokirurga Vladimírja Sojáka se je Univerzitetni klinični center (UKC), ki je bil pred desetletji ključna institucija v regiji za zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi napakami, moral spoprijeti s številnimi izzivi pri zagotavljanju medicinske oskrbe pacientov.
Pozneje je UKC sklenil še »nenavadni dogovor«, po katerem je bil izraelski kirurg David Mishaly v Ljubljani navzoč in tako na voljo za operacije le od tri do šest dni na mesec, v poročilu ugotavlja komisija, ki so jo sestavljali kardiovaskularni kirurg Igor Gregorič, pediatra Metka Derganc in Andrej Robida ter nizozemska kardiotorakalna kirurga Tjark Ebels in Mark Hazekamp.
Če bi želeli v kliničnem centru strokovno izvajati program otroške srčne kirurgije, bi morali zaposliti najmanj dva izkušena kirurga. Foto: Jure Eržen/Delo
Ta dogovor z Mishalyjem je, nadaljujejo v poročilu, povzročil številne težave pri oskrbi pacientov, pri ponovnih operacijah, odnosih znotraj oddelka, poročanju o operacijah in usposabljanju novih srčnih kirurgov v največji zdravstveni instituciji pri nas. V njej je bilo zadnja leta v primerjavi s tujimi primerljivimi institucijami izvedenih malo operacij, podatki o teh pa so neverodostojni, saj se, če že obstajajo, med seboj razlikujejo. Prav tako vse operacije niso bile vpisane v bazo podatkov pristojnega evropskega združenja. Komisija je tako odkrila pomenljiva odstopanja od mednarodnih smernic in standardov, ki veljajo za srčne operacije otrok. Varnost pacientov je bila med letoma 2007 in 2014 »resno ogrožena«, sklenejo v poročilu.
Dokumentov ni, podatki neenotni
Komisija je za izdelavo poročila, ki ima 160 strani, potrebovala leto dni. V tem času je opravila pogovore s številnimi vpletenimi zdravniki in drugim medicinskim osebjem ter tudi s starši otrok, ki so se zdravili v UKC. Pregledali so številne uradne dokumente, zaprosili za še dodatne informacije, a do njih niso prišli, saj jih odgovorni niso sistematično vodili. Opravili so tudi analize podatkov iz različnih virov, ki je pokazala, da se ti medsebojno razlikujejo. UKC je na primer v poročilu navajal, da je smrtnost bolnikov 1,8-odstotna, medtem ko je po podatkih, dostopnih komisiji, ta 2,9-odstotna.
Poročilo UKC kaže še, da je Mishaly leta 2012 opravil zgolj 22 odstotkov operacij, medtem ko podatki komisije kažejo na veliko večji delež. Poleg tega je komisija ugotovila, da so operacije, ki jih je opravil, ko ni imel slovenske licence, v sistem vnesene pod imenom Roberta Blumauerja, ki ga je usposabljal za samostojno kirurško delo, ali Nikola Lakiča, srčnega kirurga za odrasle.
Mishalyju v poročilu očitajo popolnoma neodgovorno zdravniško ravnanje. Zapuščal je državo, medtem ko so bili bolniki še na operacijski mizi, prepuščal jih je neizkušenemu kirurgu, tudi ko so bili še v kritičnem stanju, prestavljal je že dogovorjene operacije, na katere so nekateri pacienti že tako predolgo čakali. Ni izvajal ponovnih operacij, ni se odzival na zahteve pediatrov intenzivistov in kardiologov po zgodnejših posegih, prav tako je sprejel nekatere napačne odločitve, so ostri v poročilu.
V pogodbi o sodelovanju se je Mishaly zavezal tudi, da bo slovenska kirurga izšolal za samostojno delo v letu ali dveh, a cilj ni bil izpolnjen. Komisija v poročilu celo ugotavlja, da Blumauer po več kot sedmih letih usposabljanja in sodelovanja pri operacijah ni niti sposoben niti usposobljen za samostojno izvajanje zahtevnejših kirurških postopkov. Kljub vsemu je Mishaly vztrajno dajal prednost Blumauerju in ignoriral drugega šolajočega se kirurga Janeza Vodiškarja, ki je zaradi nevzdržnih razmer nato odšel na delo v Nemčijo.
Številne sistemske nepravilnosti
Blumauer po mnenju komisije ni operiral, ko je bilo to nujno potrebno, ni poslušal in vodil dialoga s pediatri kardiologi in intenzivisti, večkrat se je vedel arogantno. Očitajo mu pomanjkanje samokritičnosti. Prav tako, piše v poročilu, komisiji ni predal seznama operacij, ki bi jih moral skladno z mednarodnimi standardi kot zdravnik voditi. Tako so nadzorniki kljub večkratnemu pozivu ostali tudi brez informacij o poteku njegovega usposabljanja na kliniki v Tel Avivu, kjer je zaposlen Mishaly. Na koncu jim je Blumauer po odvetniku sporočil, češ da nima dostopa do teh podatkov, ker ni več zaposlen v UKC.
Poročilo priča še o sistemskih pomanjkljivostih programa usposabljanja slovenskih zdravnikov za operacijo otrok s prirojenimi srčnimi napakami. Na UKC nimajo pisnih pravil, kako mora potekati kroženje zdravnikov po oddelkih ali koliko operacij mora opraviti učeči se kirurg. Zato sistem usposabljanja zdravnikov potrebuje »celovito revizijo in drastične spremembe«, sklene komisija.
Zadnji so vodilne večkrat seznanjali z vsemi težavami, vendar ti niso ukrepali. Zato se zdaj postavlja vprašanje, ali bodo zdaj, ko poročilo razgalja vse nepravilnosti, ukrepali pristojni in organi pregona.
Kako naprej?
Sedanje sodelovanje ljubljanskega UKC z münchenskim centrom za otroško srčno kirurgijo »je zagotovo boljša in varnejša rešitev od prejšnje, a dolgoročno ni najboljša«, še ugotavljajo v poročilu. Ne zagotavlja 24-urne kirurške pokritosti. Pri malem bolniku, ki potrebuje intervencijo, je lahko vsaka dodatna ura, potrebna za prevoz, kritična. Če bi želeli v UKC strokovno izvajati program otroške srčne kirurgije, bi morali zaposliti najmanj dva izkušena kirurga. Ta bi morala v letu ali dveh zgraditi center, ki bi ustrezal mednarodnim standardom in na leto izvedel najmanj 250 operacij. A glede na poznavanje trga ter trendov v Sloveniji in regiji komisija težko verjame, da je to v tako kratkem obdobju mogoče.
Poročilo komisije so najprej prevedli iz angleščine v slovenščino in vsem obravnavanim v nadzoru dali 15 dni časa za pripombe. Te je odbor za strokovno medicinska vprašanja pri zdravniški zbornici po naših informacijah že obravnaval. Kaj so tam dorekli glede pripomb, nam na zbornici niso odgovorili.
