Tiskane izdaje
V 37 letih, kolikor ste babica, ste pomagali na svet številnim novorojenčkom. Kako ste se odločili za poklic babice?
Najbrž zaradi moje sestre, ki je imela štiri otročke. Občudovala sem jo vsakikrat, ko je šla rodit. Jaz bom babica, babica in nič drugega kot babica, sem si rekla. A to je odgovoren in težak poklic. Svoje prve prakse ne bom nikoli pozabila. Z mentorico Mihaelo Skoberne sva prišli v kliničnem centru v porodno sobo. Porodnica se je ravno pripravljala na porod. Gledam jo, občudujem in se sprašujem: ali bom jaz to kdaj zmogla? Roke mi trepetajo. Mihaela pravi: »Slavi, nič se ne sekiraj, vse bo šlo v redu.« Zdaj je za mano že 37 let prakse, pa še se zgodi, da me kdaj kaj preseneti.
Pravijo, da je prvo rojstvo, ki ga vidiš, zelo pretresljivo. Ste jokali?
Jokam še zmeraj, od sreče in veselja. Vsak porod, ko je novorojenček zdrav in zajoka, je zame največje bogastvo. Toliko let že delam, pa je še vedno enako. Srečna sem, ko vidim, da so starši zadovoljni in otroček zdrav, to je zame največ.
Koliko dojenčkom ste pomagali na svet?
Nisem štela. Na začetku smo babice vse svoje porode vpisovale v posebno knjigo, zdaj se to ne dela več, tako da ne vem natančno. Zagotovo pa jih je bilo od štiri do pet tisoč. Zdaj prihajajo rodit že tiste, ki sem jim jaz pomagala na svet, in me iščejo, da pomagam tudi njim.
Slava Alič, babica iz Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Foto: Blaž Samec/Delo
So se porodnice v teh letih kaj spremenile?
Porodnice so zdaj zelo zahtevne, več je tudi nepravilnosti, bolezni. Zdaj imajo na primer zvišan pritisk. Ne vem, ali je to od tempa življenja ali od prehrane. Zelo so tudi pomehkužene. Že pri vratih vpijejo za protibolečinsko epiduralno anestezijo.
Se bolj bojijo bolečine kot včasih?
Mislim, da. Včasih so prihajale nosečnice na porod tudi bolje pripravljene kot danes. Prihajale so z rednimi popadki. Zdaj pa jih samo malo zaboli v trebuhu ali malo zaščipa, in so že v porodnišnici.
Prezgodaj torej. Zakaj?
Ja, prezgodaj. Čeprav imajo šolo za starše, pridejo prezgodaj. Bojijo se bolečine. Ogromno brskajo po internetu in tam je napisanih polno stvari, ki bolečino preveč potencirajo. Kar ošpice dobim zaradi tega interneta, kaj vse preberejo tam. Pridejo tudi porodnice, ki se bojijo že klistirja. Kakšno vprašam, ali je že kdaj dobila klistir. Pove, da ne, a da je prebrala na internetu. Rečem, pozabite, vse vam bom pojasnila. Ko končava, reče: a to je to? To ni bilo pa nič.
Strah ima velike oči ...
Ja, vendar imamo zdaj veliko protibolečinskih sredstev, ki jih včasih ni bilo, pa so prav tako vse rodile.
Rekli ste, da smo ženske bolj pomehkužne. Kako to opažate?
Že ko zanosijo, so v paniki, če jih samo malo zaščiplje v trebuhu. Ali bom splavila, ali bo v redu, se sprašujejo. Tega včasih ni bilo, ženske se niso tako bale. Res pa je, da včasih ni bilo toliko nepravilnosti.
Kako to, da jih je zdaj več?
Mogoče zato, ker jih lahko z ultrazvokom in drugimi sredstvi odkrijemo. Že vnaprej veš, ali bo napaka združljiva z življenjem ali se jo bo dalo operirati. Če ne, se ženski to pove in lahko splavi. Tega je veliko. V ljubljanski porodnišnici, ki je center za vso Slovenijo, imamo tudi veliko prezgodaj rojenih otrok. Vsak mesec pripeljejo zaradi prezgodnjega poroda z raznih koncev države od deset do 16 porodnic, katerih otročki so rojeni že s 25 ali 26 tedni in težki samo 450 gramov. Imamo sicer dobro opremljene intenzivne sobe in vrhunske strokovnjake, a čudeža ne moremo narediti.
Kakšna je danes vloga babice pri porodu?
Če je nosečnica zdrava, če ni zapletov in pride z rednimi popadki, lahko babica sama vse uredi, izpelje porod od začetka do konca. Zdravnik pregleda nosečnico samo na začetku, potem pa je babica glavna oseba.
Zdravnika pokliče samo, če opazi nepravilnosti ali če se porod ustavi. Pa za šivanje, če je potrebno, in seveda za carski rez. Sama si po toliko letih izkušenj že pri prvem vaginalnem pregledu ustvarim sliko, kdaj in kako bo ženska rodila.
Kakšno je idealno stanje?
Pri prvem vaginalnem pregledu vidim, kakšno je maternično ustje. Ali je napeto ali mehko, kakšni so popadki, kako je glavica obrnjena. Ni vedno glavična vstava, lahko je tudi medenična, z ritko navzdol. Tudi tako lahko pri nas rodijo. Če tak porod v redu poteka, ni to nič narobe. Umetnost za babico ni sam akt poroda, ampak pripeljati porod od začetka do konca. To pomeni, da določim, kdaj bomo dodali tekočino za popadke, kdaj ustrezno terapijo, epiduralno anestezijo. Nekatere ženske že ob najmanjši bolečini zavpijejo in zahtevajo epiduralno anestezijo. Če še ni pravi čas, povem, da je prezgodaj, da ne bo nič pomagalo. Vsaki povem, da popadki pridejo in minejo, boli in mine, boli in mine. Povem jim, da bodo bolečine bogato poplačane, ko bodo dobile otroka. Morajo se zavedati, da brez popadkov ne bo poroda, da brez nič ni nič.
Ravno porod kaže, kako se je človek oddaljil od narave. Ni videti, da bi muce ali srne rojevale v bolečinah. Pride tudi kakšna ženska, ki rodi brez bolečin?
Se zgodi, a zelo poredko.
Je jakost bolečine odvisna od števila porodov?
Ne, ni nujno, da bo tretji ali četrti porod potekal hitreje in z manj bolečinami. Vsak porod je nekaj posebnega. Včasih ženska ni mogla biti babica, dokler ni sama rodila. To se mi zdi prav. Šele ko sama rodiš, doživiš izkušnjo porodne bolečine, in šele takrat lahko razumeš dogajanje. Jaz sem bila babica seveda prej, preden sem sama rodila. Leta 1980 to ni več veljalo.
Koliko otrok imate?
Dva. Sina, starega 33 let, in hčer, staro 23 let. In dva vnučka od sina.
Ste torej dvojna babica – po poklicu in po življenjskem položaju.
Ja. Veste, da sem tudi svojima vnučkoma pomagala priti na svet.
V bolnišnici se včasih zgodi, da k porodnici hkrati prihitijo dve babici in še zdravnik. Bi ženska sploh lahko rodila sama?
Ženska lahko sama rodi. Veliko porodnic je, ki jih porod prehiti. Rodijo doma ali v rešilnem avtomobilu. Če rodijo same, so lahko velika težava raztrganine. Babice presredek varujemo, naredimo rajši epiziotomijo – prerežemo presredek, da ni raztrganin ali poškodb črevesja.
V nekaterih razvitih državah prakticirajo tudi porode na domu, babice prihajajo domov. Kako vi gledate na porod na domu?
Joj, toliko izkušenj imam, da vem, kaj vse se lahko zgodi. So primeri, ko so rodile doma, a so krvavele, kar je zelo nevarno. Že v porodni sobi se lahko zgodi, da posteljica ne gre ven ali da začne ženska krvaveti. Transfuzijo in vse drugo imamo pripravljeno, takrat gre za minute. Bog ne daj, da bi bilo to doma. Po vseh izkušnjah s porodi nikakor nisem zagovornica poroda na domu. Razen če bi pred vrati čakal rešilec z zdravnikom.
Pred nekaj leti smo v Sloveniji veliko govorili o tem, ali je bolje roditi v veliki porodnišnici ali v majhni. Ideja je bila, da bi manjše porodnišnice, kjer je porodov malo, zaprli. Kje je po vašem bolje roditi?
V veliki porodnišnici. Ljubljanska ima na dan približno 20 porodov. Veliko izkušenj imamo, veliko primerov zapletov in nepravilnosti, znamo postaviti diagnozo, ukrepati, ko je treba.
V malih porodnišnicah tudi ni veliko porodov dvojčkov, trojčkov. So dvojčki za babico velik izziv?
Trojčke je nemogoče roditi, tam je vedno potreben carski rez. Dvojčkov pa imamo v Ljubljani zelo veliko in lepo se lahko narodijo. Ne porajamo jih, če sta oba otroka vstavljena medenično, torej z ritkami navzdol. To ne gre, takrat je carski rez. Če sta vstavljena glavično, pa ni težav.
Pravijo, da je tisti od dvojčkov, ki se narodi prvi, tudi kasneje v življenju močnejši? Je to res?
Kolikor vem, je.
Pred sto leti – kar sploh ni daleč nazaj – so tako novorojenčki kot porodnice v velikem številu umirali. Zdaj smrti ob porodu v Sloveniji tako rekoč ni, naše zdravstvo je ravno na tem področju med najuspešnejšimi na svetu. Čemu to pripisujete?
Medicina je zelo napredovala. Zdravje porodnic je v Sloveniji pod stalnim nadzorom, zdravniki skrbijo za nosečnice. Tudi ko pride porodnica s težko srčno hibo ali kakšno boleznijo, smo pripravljeni, zdravniki so vedno na razpolago in poskrbijo zanjo.
So porodi enakomerno razporejeni ali je kakšno obdobje v letu, ko jih je več?
Ko grem v službo, nikoli ne vem, koliko bo dela. Ob prihodu je lahko porodna dvorana prazna, že čez pol ure pa je lahko čisto drugače. Nič se ne da programirati. Otrok ne čaka, hoče se roditi. Ko je polna luna, je porodov več. Že kakšen dan pred polno luno se njihovo število poveča.
Na začetku vaše babiške poti je bilo očetov, ki so bili pri porodu zraven, še malo. Koliko jih je zdaj?
Kakšnih 95 odstotkov. Vsakega malo zaposlim, to jim je všeč. Dam jim nalogo, da spremljajo popadke, da zapisujejo, na koliko minut prihajajo in kako dolgo trajajo, tudi masirajo svoje partnerke, dihajo. Nekateri to zelo dobro delajo. So pa tudi taki, ki se v vse vtikajo, gledajo v aparate, kar naprej kaj sprašujejo. Takim rečem, glejte, aparati so moja skrb, vi pa delajte, kar sem vam rekla.
So očetje za babico obremenitev ali olajšanje?
Mene ne motijo. Če je veliko porodov hkrati, so dobrodošli, ker babica ne more biti nenehno ob porodnici. Porodnica se počuti bolje, če je mož z njo. Kar dobro jih obvladam, sem zelo energična. Vsakemu rečem, da nismo na tržnici, ne moremo barantati, tu gre za življenja, za dve življenji. Treba me je poslušati, ubogati, da boste rodili zdravega novorojenca.
Šala pravi, da moški na koncu poroda reče: Uf, tako je bilo naporno, da ne bi še enkrat zdržal. Je tudi v resnici tako?
Vse mogoče je, zelo utrujeni so, včasih kateri tudi omedli.
Kako boste babice praznovale svoj dan?
Vsako leto se na ta dan babice iz vse Slovenije zberemo na Šmarni gori pri Ljubljani. Družimo se, povemo si svoje izkušnje, kako potekajo porodi po različnih porodnišnicah. Tokrat se dobimo na Rožniku.
Je med babicami tudi kak dedek?
V UKC imamo enega, tudi v Mariboru je eden, mogoče še kje kakšen.
Kako doživljate porod po vseh teh letih?
Porod je zame še zmeraj najlepši dogodek. Ko dobim v roke zdravega novorojenca, ki zajoka, sem srečna. Porod je najlepši dogodek in babica najlepši poklic.
