Tiskane izdaje
Na jesensko zgodnje popoldne so bili hodniki kamniške osnovne šole opusteli. Z igrišča sta se slišala otroški vrišč in ritmično udarjanje žoge ob tla ali steno. Učilnica 3. b razreda Natalije Rak je bila prazna, le torbe ob mizi so kazale, da se njeni učenci še vrnejo. Med najinim pogovorom je nekajkrat potrkalo, skozi vrata je previdno pokukala otroška glava in prosila, ali lahko vzame svoje stvari. Najin pogovor se je za kratek čas prekinil. »V šoli je ves čas tako. Ogromno je informacij, ki prihajajo od povsod, zato se težko osredotočimo le na eno zadevo. In enako velja za otroke. V šolskem okolju, kjer se vseskozi nekaj dogaja, se ne morejo, ne znajo umiriti, osredotočiti. Čeprav nenehno tarnamo, da ni časa, si ga je treba vzeti. Če vidim, da otroci niso zbrani, zamenjam aktivnost ali pa jim dovolim dvajset minut igre. Zaradi tega se ne bo podrl učni načrt ali program dela. Veliko pa je vredno, če znaš otrokom prisluhniti. Da upoštevaš tisto, kar ti povedo,« pripoveduje učiteljica razrednega pouka, ki je učiteljske izkušnje začela nabirati pred 26 leti.
Na vprašanje, koliko se je šola spremenila v vseh teh letih, odgovarja, da se je bolj kot šola spremenila ona. »Stvari se spreminjajo, ampak otroci so otroci. Morda so zdaj poti, kako priti do informacij, lažje, so pa bolj pomembne druge spretnosti, ki bi jim morale šole dati poudarek, predvsem prijateljstvo, odnosi, čustva.« Poudarja, kako pomembno je počutje, ki ga njeni učenci pokažejo tudi na semaforju čustev. Če svoje ime pripnejo na rdeče polje, se pogovorijo o vzrokih za slabo počutje in jih običajno hitro rešijo. Kot pravi, tudi sama otrokom zaupa, kdaj se slabo počuti.
Izreči pohvalo
Čustva so izredno pomembna, saj boš, če se dobro počutiš v svoji koži, lažje razvil svoj potencial, je prepričana. »Če pa si v slabi koži in te kar naprej nekdo tlači, ti razlaga, da ne znaš in ne zmoreš, potem verjetno ne boš dosegel tistega, kar bi lahko.« Pravi, da jo pri delu vodi predvsem to, da želi otrokom pomagati pri razvoju, oblikovanju njihove osebnosti, velik poudarek daje medsebojnim odnosom. Sodelovanje je ključno. »Učenci nikoli ne sedijo frontalno, ampak v manjših skupinah. Nekdo je uspešen na enem področju, drug na drugem, zato si lahko med seboj pomagajo.«
Učitelj sem! Učiteljica sem! Foto Učitelj Sem! Učiteljica Sem!
Pri vhodu v njen razred je tablica Izrekam pohvalo, ki, kot pravi učiteljica, ni nikoli prazna. Učenci lahko komurkoli in kadarkoli napišejo pohvalo. In to tudi redno počnejo. Spodbuja jih, da drug v drugem vidijo predvsem dobro. Tako imajo dan brez tožarjenja in dan, ko govorijo le o pozitivnem.
Tudi kritika ima svoje mesto, a le konstruktivna. Idejo kritičnega prijatelja, s katero sošolci drug drugemu podajajo povratne informacije, spremlja pravilo o dveh zvezdicah in eni želji. »Najprej pri sošolcu pohvalijo dve stvari, šele nato povedo, kaj bi lahko še izboljšal. Kritični prijatelj je tisti, ki ti bo pošteno in spoštljivo povedal, kaj je dobro in kaj ne.«
Pravi, da se učitelji premalo zavedajo, kakšen vpliv imajo – tudi na prihodnjo družbo, ki jo bodo tvorili današnji otroci, njihovi učenci. Spodbujanje sodelovanja, iskanje pozitivnega, medsebojno zaupanje, to je odlična popotnica v odraslost in morda v drugačno družbo. »Tudi sama se nenehno učim, preizkušam stvari, predvsem pa na zadeve gledam s pozitivne plati. Kar širiš naokoli, dobiš nazaj. Pogosto je v šoli tudi kaj, s čimer nisem zadovoljna in se s tem ne strinjam. Takrat ravnam tako, kot mislim, da bo najbolj prav, skratka, po svoji vesti.«
