Posojilo za otroka iz tujine

Matevž je star sedem let. Svetlolasi fantič zna povedati, da sta njega in njegovo štiri leta mlajšo sestrico Majo, ki so jo šli iskat v tujino, rodili dve drugi teti, Eva pa je njuna mama.

Objavljeno
26. februar 2011 17.59
B. H., notranja politika
B. H., notranja politika
Kmalu po tem, ko so Evi in Boštjanu zdravniki diagnosticirali neplodnost, sta začela razmišljati o posvojitvi otroka. »Po drugem neuspelem poskusu umetne oploditve sva se odločila, da bova oddala vlogo na centru za socialno delo. Nisva se obremenjevala, sva pa temeljito pretehtala stvari, tri mesece je trajalo, preden sva vlogo oddala,« se spominja Eva iz manjšega kraja na Štajerskem. Na CSD sta se pogovorila s socialnimi delavkami, psihologom in pedagogom. Med čakanjem sta vse potrebne papirje prevedla v srbščino in jih odnesla na centre za socialno delo v Srbiji in BiH, vendar zaman.

Po dveh letih so ju poklicali iz domačega CSD, da imajo zanju otroka. »Klicali so naju eno uro po tem, ko se je Matevž rodil. Naslednji dan, 12 ur po porodu, sva ga prvič pestovala. V porodnišnici so mi omogočili, da smo čim prej vzpostavili stik. Tri dni sem bila z njim v porodnišnici, medtem pa so mož in stari starši nakupili vse potrebno za dojenčka, saj so nas presenetili in nismo imeli še nič pripravljenega,« je opisala sogovornica.

Dečku sta dala ime in priimek, na rojstnem listu je bila še eno leto po rojstvu zapisana biološka mati, ki je imela po zakonu toliko časa možnost, da vzame dojenčka nazaj. In včasih se zgodi, da si biološki starši premislijo. »Ta čas živiš v negotovosti in strahu, a se niti ne zavedaš, kakšne posledice bi to lahko pustilo,« razmišlja Eva. Vedo, od kod je fantek in da je njegova biološka mama skrbno pretehtala odločitev, da ga odda.

Če so v tem letu, na primer, želeli čez mejo na morje, so morali za dovoljenje vprašati skrbnika na CSD. Ko je bil Matevž star 13 mesecev, sta posvojitelja dobila odločbo o posvojitvi in njegov rojstni list.

Dvaindvajset tisoč za stroške

Čez nekaj let je začel Matevž izražati željo, da bi imel sestrico. Starša sta se z njim strinjala. Najprej sta razmišljala o poti v Ukrajino, potem sta na televiziji gledala oddajo, v kateri se je predstavila družina, ki je otroka posvojila v Rusiji. Eva je vzpostavila stik z njimi, dali so ji prve napotke.

V Sloveniji stane ves postopek približno sto evrov, kolikor znašajo takse, posvojiti otroka v Rusiji pa je velik finančni zalogaj. »Rusi so strašni birokrati. Zahtevajo kup dokumentov. Med drugim sva morala oba z možem predložiti potrdila devetih specialistov, na primer onkologa, psihologa, internista, strokovnjaka za droge in alkoholizem.« Specialistične pregledi so samoplačniški, saj zaradi razloga, čemu jih potrebujejo, pari niso upravičeni do napotnic zanje.

Eva in Boštjan sta med drugim morala zbrati izpiske plač, potrdila o nekaznovanju, da jim ni bila odvzeta roditeljska pravica, mnenje CSD, da sta primerna za starša, od njiju so zahtevali izjavo, da bosta skrbela za otroka. Vse sta morala sodno prevesti, mednarodno overiti in odnesti na rusko veleposlaništvo v Ljubljani, da so vse potrdili. Priložiti sta morala fotoalbum, da sta predstavila, kje in kako živijo. Vse dokumente v izvirniku in dveh kopijah sta potem poslala odvetniku v Moskvi, ki je že prej delal za druge slovenske pare.

»Naša edina želja je bila, da bi bila deklica, a nimajo radi, da postavljaš pogoje. Po petih mesecih so rekli, da lahko prideva. Nisva vedela niti kaj niti kdo naju čaka,« je razložila Eva. Sprejel ju je odvetnik, s katerim so šli na urad, kjer urejajo posvojitve. Tam so ju zaslišali. Potem sta v sirotišnici spoznala deklico, rasno mešano evrazijko, staro dobrih 10 mesecev, boječko, ki ni bila vajena tujih ljudi. Pomembno se jima je zdelo, da je zdrava. Povedali so jima vse, kar so o njej vedeli, v kateri porodnišnici je bila rojena in kako je prišla v sirotišnico. »Tam je veliko otrok sirot, ki so jim mame umrle ali so jih zapustile, veliko pa je tudi primerov staršev, ki so jim zaradi alkoholizma ali zaporne kazni odvzete roditeljske pravice.«

V času, ko sta bila v Moskvi, sta jo obiskovala dvakrat na dan po eno uro. »Takrat je prvič šla ven iz stavbe, prvič je videla psa in muco, zanjo je bilo vse novo. V higienskem smislu je bilo zanjo dobro poskrbljeno in ni bila lačna, a so dojenčki ves čas v posteljici«. Vrnila sta se domov in morala čez mesec in pol znova v Moskvo na obravnavo. Tretjič, 14 dni po obravnavi, ko je bila sodba pravnomočna, pa so se na pot odpravili vsi trije, da so šli dokončno iskat deklico. Na slovenskem konzulatu so ji nato dali potni list z novim imenom in priimkom, v Slovenijo pa je bilo treba prevesti rusko sodno odločbo, da jo je tukajšnje sodišče potrdilo.

Odvetnik v Rusiji jih je stal 15.000 evrov, sodno prevajanje okoli dva tisoč evrov, z vsemi potrdili, letalskimi vozovnicami in drugimi stroški jih je vse skupaj stalo 22.000 evrov. »Midva sva imela srečo, da sva bila v Moskvi nastanjena pri prijateljih, sicer bi morala odšteti še več, saj so hoteli tam zelo dragi. Odvetnik za honorar uredi vse in te spremlja, nekaj plača tudi sirotišnici. Po novem pa morajo posvojitelji štirikrat v Rusijo,« je dejala Eva in priznala, da so morali tudi oni, kot večina družin, ki v Sloveniji posvaja otroka iz Rusije, najeti kredit.
Zakaj se z možem nista odločila, da bi znova posvojila v Sloveniji? »Po eni strani čaka na otroka tukaj okoli 350 parov, zato dvomim, da bi nam dali še enega, po drugi strani pa ne bi mogla spet eno leto živeti v negotovosti, kaj če si biološki starši premislijo. Ne vem, kako bi sin prenesel, če bi se zgodilo kaj takega.«

Maja se je zelo hitro privadila na novo okolje. Veselo hodi v vrtec in rada komunicira z ljudmi, ki jo ogovarjajo. Vsi odzivi, ki jih je družina deležna, so zelo pozitivni, doslej nimajo nobene slabe izkušnje. »Ponosna sva, da nama je uspelo posvojiti dva čudovita otroka,« je strnila Eva. Ker se družina ne želi izpostavljati v javnosti, smo njihova imena spremenili.