Tiskane izdaje
Kobarid – Turistični delavci v Soški dolini v ponudbo premalo vključujejo dediščino svojega okolja. V Lokalni turistični organizaciji (LTO) Sotočje so prepričani, da bi bila lahko pomemben dodatek v turistični ponudbi Soške doline.
Športne aktivnosti in aktivno preživljanje prostega časa so glavni motiv za turistični obisk Posočja. Pomemben delež turističnega obiska prispeva še zgodba soške fronte, druga kulturna, etnološka in zgodovinska zapuščina prednikov pa pogosto ostaja na obrobju ponudbe in zavesti tamkajšnjih turističnih ponudnikov. Tudi zaradi tega je Fundacija poti miru v Posočju pripravila izobraževalno delavnico Kako lahko dediščino vključimo v turistično ponudbo in kaj pomeni za razvoj turizma v dolini Soče.
»Ponudniki jo premalo izpostavljajo,« je povedal direktor LTO Janko Humar. Njegovi ugotovitvi pritrjuje bežen pregled spletnih strani turističnih ponudnikov, kjer razen namestitev le redko izpostavljajo dediščino.
»Prvi razlog za obisk doline je preživljanje prostega časa v naravi. Dediščino poskušamo vpeljati, kjer koli je to mogoče, da bi se z njo obiskovalci lahko srečevali na pohodniških poteh ali kolesarskih turah.
Toda ponudniki nastanitev so v tej zgodbi ključni. Če gostom predstavijo svoje izkušnje in znanje, potem bodo turisti v večini primerov obiskali priporočene znamenitosti. Že če bi bili bolj učinkoviti pri ozaveščanju o dediščini, bi naredili velik korak naprej,« je poudaril Humar.
Etnolog in umetnostni zgodovinar Janez Bogataj izpostavlja, da je od posoške dediščine ostalo razmeroma malo. Dolina Soče je namreč doživljala velike spremembe najprej z gospodarskimi pretresi zaradi sporov v pašni živinoreji, odločilno jo je zaznamovala prva svetovna vojna s soško fronto in nenazadnje tudi potresi v bližnji zgodovini. »Kraji, kot je Kobarid, so zgledno urejeni, vmes je še cela vrsta stvari, ki zahtevajo manjše popravke, da bi dolina ohranila svoj značaj,« je ocenil Bogataj: »Že z menjavo strešne kritine na senikih ob cestah bi dosegli primernejšo podobo.«
Bogataj meni, da bi morali v dolini določiti nosilce dediščine, kot so soška fronta, pastirska kultura v povezavi s kulinariko ter reka Soča in hribi, ki jo obdajajo. »Če so to nosilci, jih mora vsak turistični ponudnik gostom tudi predstaviti. Pripoved o soški fronti se začne pri vsaki hiši, kjer se je v okolici zagotovo nekaj dogajalo. Šele nato se zgodba nadaljuje s Kobariškim muzejem in Potjo miru. Ponudnik se mora zavedati, da je dedič teh vsebin, da je vpet v zgodbe in da živi z bogato dediščino. To odgovornost se pogosto prelaga na institucije in posamezne stroke, toda z dediščino morajo ljudje živeti,« je še opozoril.
»Z ohranjanjem dediščine se lahko ohranja kakovost življenja domačinov in tako lahko s turizmom več iztržijo,« je povedal Marko Slapnik, direktor centra Rinka, zavoda za turizem in trajnostni razvoj Solčavskega, ki je predstavil primer dobre prakse na omenjenem območju.
