Pot do zastaranja

Najbrž samo še peščica ljudi verjame, da se bo iz razvpitega primera Satex, s katerim se sodišča ukvarjajo že dobrih šest let, izcimilo kaj užitnega, krivdo za nerazumno dolg sodni postopek pa nosijo vsi vpleteni.

Objavljeno
15. september 2009 21.18
Robert Galun, dopisnik Dela iz Maribora
Robert Galun
Robert Galun
Napovedovanje izida v sodnih postopkih je zelo nehvaležno opravilo. Vendar najbrž samo še peščica ljudi verjame, da se bo iz razvpitega primera Satex, s katerim se sodišča ukvarjajo že dobrih šest let, izcimilo kaj užitnega. Krivdo za nerazumno dolg sodni postopek nosijo vsi: obramba, tožilstvo in sodišče. Pa naj to ne zveni kot očitek, saj se najbrž vsaka stran trudi, kakor ve in zna, a ta maratonski sodni proces je kljub temu precej slaba reklama za slovensko pravosodje.

Vprašanje je, koliko takšen status quo ustreza četverici obtoženih, med katerimi je tudi bančnik na precej visokem položaju. Zadeva bo zastarala novembra prihodnje leto in dvomljivci so vse bolj prepričani, da bodo sodni mlini tudi tokrat mleli prepočasi. Potem ko je vrhovno sodišče razveljavilo pravnomočno sodbo, na podlagi katere bi bilo mogoče četverico za štiri leta in osem mesecev poslati za rešetke, in zadevo vrnilo na začetek, ima mariborsko okrožno sodišče na ponovnem sojenju čedalje več težav pri zagotavljanju možnosti za obravnavo.

Obramba sicer ves čas poudarja, da je njen cilj oprostilna sodba, kar se, resnici na ljubo, veliko lepše sliši, kot če zadeva zastara, toda obtoženi bi se v tem primeru v javnosti precej teže otresli dvoma o spornosti najetja oziroma odobritve 948 potrošniških in stanovanjskih kreditov pri Novi kreditni banki Maribor v skupni vrednosti 11,26 milijona evrov.

Serijsko prelaganje obravnav zaradi zdravstvenih težav dveh obtoženih, zagotovo ni voda na mlin odvetnikom, če si res želijo doseči izrek oprostilne sodbe. Vendar se z zdravjem ne gre igrati, zato je sodišče previdno in se ne odloča za manj priljubljene ukrepe. V ogenj pošilja medicinske izvedence in jih postavlja pred nehvaležno nalogo, naj presodijo, ali zdravniški izvidi obtoženih verodostojni in ali sta sploh zmožna sesti na zatožno klop. Čeprav smo na slovenskih sodiščih že videli obtožence v slabem zdravstvenem stanju, ki so zaradi domnevnega izmikanja prišli celo v pripor.

Vzrok, da se je sodni proces nenadoma znašel na mrtvi točki in se bo formalno začel znova, saj bodo v petek od zadnje obravnave pretekli trije meseci, pa ni le slabše zdravje dveh obtoženih. Dejstvo je, da se zadeva vleče predolgo. Afera je izbruhnila pred enajstimi leti, tožilstvo je obtožnico vložilo sredi leta 2002, prvič je okrožno sodišče razsodilo pred štirimi leti, višje sodišče mu je sledilo in januarja 2008 kazni celo zvišalo, še konec istega leta pa je vrhovno sodišče po zahtevi za varstvo zakonitosti primer postavilo na glavo in sodbo razveljavilo. S to odločitvijo so vrhovni sodniki prvostopenjski sodni senat stisnili v kot. Za obravnavo zapletenega primera namreč ni časa na pretek, saj v primeru, ko vrhovno sodišče razveljavi pravnomočno sodbo, začne teči dveletni zastaralni rok. Ta v konkretni zadevi teče od novembra lani.

Zaradi časovne stiske mora okrožno sodišče delati hitro in učinkovito, vendar brez napak in pravično, to pa pod pritiskom (tudi javnosti) ni vselej preprosto. Časa za presojo in razsodbo ima sicer (še) dovolj. Vprašanje je le, ali ga po morebitni prvostopenjski sodbi ne bo zmanjkalo za obravnavno pritožb, saj bi lahko kazenski spis z dokumenti o razvpiti posojilni aferi končal v zaprašenem sodnem arhivu z oznako – zastaralo.

Iz sredine tiskane izdaje Dela.