Tiskane izdaje
»Več kot presenetljivo je početje hrvaškega carinika, ki se je odločil potnike zadržati pri avtobusu kot dokazno gradivo, da je avtobus res prevažal potnike in to brez potrebne spremnice. Formalno je početje sicer zakonito, vendar so bili izletniki zelo nezadovoljni, saj jih je hrvaški carinik ob vstopu v Hrvaško na Gruškovju spustil preko meje brez spremnice, ki jo je voznik avtobusa pozabil doma. Da se ne bi vračali in izgubljali časa, preko Hrvaške so potovali ravno zato, ker je Vinica iz Ptuja bližje po hrvaških cestah kot po slovenski strani, je carinik razumevajoče dovolil prevoz. Zataknilo se je pri Pribanjcih in sedaj se naši gostje bojijo še, da bo prijazni carinik z Gruškovja imel težave, ker je bil razumen,« je povedal sekretar rafting zveze Slovenije Martin Lindič, ki ima raft klub ter turizem v Radencih pri Starem trgu ob Kolpi in so Ptujčani njegovi gostje.
Belokranjci so želeli izletnikom pomagati in so na mejni prehod poslali svoj avtobus, da bi odpeljal potnike, vendar hrvaški carinik ni dovolil prehoda, čeprav so izletniki imeli vse dokumente. Po Vinici se je zato naglo razširila vest, da hrvaški carinik zadržuje slovenske potnike kot talce.
Podpredsednik društva slovensko-hrvaškega prijateljstva Jože Stegne je zato takoj poklical dosedanjega hrvaškega veleposlanika v Sloveniji Maria Nobila, pogostega gosta na Vinici na različnih prireditvah obkolpskega sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško in ga prosil za posredovanje.
Izletnike iz Ptuja je hrvaški carinik zadrževal na meji tri ure, da je prispel iz Zagreba pristojni inšpektor, napisal zapisnik in kaznoval voznika avtobusa s 5.000 kunami kazni (okoli 800 evrov) kar je po hrvaških predpisih najnižja možna kazen za tak prekršek. Potem je nekaj minut po 14.uri avtobus s potniki odpeljal proti Radencem in okoli 16. ure so se izletniki že vkrcavali na rafte blizu Starega trga ob Kolpi.
Slovenska policija uradnih informacij o zapletu ni dobila, saj se je vse dogajalo na hrvaški strani in je bil OKC PU Novo mesto o zadevi le neformalno obveščen, enako kot policisti na mejnem prehodu Vinica, ki so o zapletu izvedeli od potnikov, ki so tam prečkali mejo.
Viničani in prebivalci Kolpske doline so bili neprijetno presenečni zaradi togega formalnega pristopa hrvaškega carinika, saj ga vsi dobro poznajo, ker je hodil v osnovno šolo na Vinici, na Vinici živi njegov brat, v Črnomlju pa dela njegova mati. »Formalno je imel carinik prav, življenjsko pa bi lahko ravnal drugače,« je prepričan Martin Lindič.
Iz tiskane izdaje dela-
