Povojni poboji: Zgodovinarji o Kardeljevi depeši Kidriču

Ljubljana – Nekaj zgodovinarjev, ki se ukvarjajo z novejšo zgodovino, smo povprašali, ali poznajo Kardeljevo depešo predsedniku vlade Kidriču in kaj menijo o terminu “čiščenje”. Depešo pozna tudi kriminalist Pavel Jamnik, ki je prejšnji teden ovadil Mitjo Ribičiča zaradi suma genocida.

Dr. Jera Vodušek Starič: “Kakšno počasnost pri čiščenju je 25. junija 1945 Kardelj očital Kidriču, bi si bilo mogoče pojasniti šele tedaj, če bi poznali kontekst. Čiščenje je namreč kompleksen pojem. Predstavljen in razdelan je v moji knjigi Prevzem oblasti. Čiščenje terena je pomenilo vojaške akcije, čiščenje uprave je pomenilo odpuščanje nezanesljivih ljudi, čiščenje sodstva enako. Res je, da se je ta izraz uporabljalo tudi v smislu likvidacij oziroma pobijanja, vendar iz tako kratke depeše ni zanesljivo, da gre za to. Ker je bila depeša sprejeta ob 11. uri dopoldne, bi za kontekst morali vedeti, kaj sta se Kidrič in Kardelj tistega dne pogovarjala, kaj je Kidrič sporočil Kardelju zjutraj, ponoči. In še to bi morali vedeti, kaj je tiste dni počela Ozna, se pravi, kaj je 'čistil' Maček.”

Dr. Peter Vodopivec: “Dokument je znan. Prepričan sem, da bi bilo, če bi vztrajali pri sodni obravnavi vseh, ne le domobrancev, marveč tudi drugih civilnih oseb, obtoženih protipartizanskega gibanja, žrtev pobojev veliko manj. Očitno je bila nekje že sprejeta odločitev, da teh primerov ne bodo odstopili rednim sodiščem. Tega pa v Sloveniji brez Kardelja gotovo ne bi bilo mogoče skleniti. Ribičič je bil v tem kontekstu operativec.”

Dr. Aleš Gabrič: “Ko sem se zanimal za sodišča nacionalne časti, tega dokumenta nisem videl, pa tudi bolj so me zanimali intelektualci in njihovo sojenje. V Kidričevem kabinetu sem pregledal nekaj depeš, vendar so nekatere tako skopo napisane, da je treba imeti še kakšen dokument za večjo jasnost. Zato tako hitro ni mogoče natančneje odgovoriti, kaj pomeni. Depeše so včasih samo korespondenca, odgovori eden na drugega. Drugo, kar je treba vedeti, je to, da so depeše pošiljali samo tajno in samo prek velikih partijskih funkcionarjev in ni rečeno, da jo je dobil član vlade, ki ni bil tudi član partije. Te direktne povezave so bile bolj partijske, manj pa vladne. Da je bilo napovedano, da bodo sodišča narodne vesti ukinjena, lahko povsem verjamemo, ker smo bili osvobojeni pol leta pozneje kot Srbija, kjer so take stvari začeli že jeseni leta 1944. Slovenija je bila pač osvobojena zadnja, zato je z eporacijo zamujala in jo je začela šele po vojni.”

Omenjeno depešo je pred dnevi omenil tudi filozof dr. Tine Hribar. V ponedeljek o njej, njeni vsebini in posledicah v zvezi z zadnjimi aktualnimi dogodki, povezanimi s povojnimi poboji, ni želel posebej govoriti. Gre pa za dokument, iz katerega naj bi jasno izhajalo ne le, da je slovenska oblast po vojni vedela za poboje, ampak je pri tem odigrala tudi aktivno vlogo.

Kriminalist Pavel Jamnik, ki je poskrbel za ovadbo za kaznivo dejanje genocida zoper nekdanjega pomočnika načelnika Ozne za Slovenijo Mitjo Ribičiča, nam je povedal, da pozna omenjeno depešo. Z Mitjo Ferencem je namreč sodeloval pri odkrivanju grobišč kot tudi pri raziskovanju drugih podatkov o posameznih grobiščih. Depešo mu je Ferenc pred kratkim predstavil, vendar pa za policijsko delo nima nobenega pomena, saj ljudje, ki so v njej omenjeni, niso več živi. Tako ta dokument nima nikakršne zveze s kazensko ovadbo zoper Ribičiča oziroma vodenjem kazenskega postopka, ima pa zagotovo pomen za zgodovinarje. Po Jamnikovi presoji je mogoče pričakovati v prihodnje odkritje še kakšnega dokumenta, ki pa bo pomembno predvsem za zgodovinsko stroko, ne pa za kazenskopravno obravnavo.

Preberite v torkovi tiskani izdaji Dela.