Pozivi za boljšo prihodnost otrok

Nikoli v zgodovini, odkar se beležijo podatki te vrste, ni toliko otrok po svetu potrebovalo nujno humanitarno zaščito in pomoč, kot jih jo bo letos, ko bo zaradi konfliktov in naravnih nesreč prizadetih kar 59 milijonov mladoletnikov. Kako narediti ta svet boljši in prijaznejši do mladih generacij, je bila ena od tem, za katere so si številne organizacije, med njimi tudi Unicef, prizadevale, da bi se slišale na Svetovnem gospodarskem forumu, ki se je včeraj končal v Davosu.

»Ne le Greto Thunberg, forum v Davosu je kot govornike prvič v zgodovini gostil tudi druge najstnike, ki se zavzemajo za spremembe. Niso opozarjali le na podnebna vprašanja in posledice, ki jih bo naš planet nosil jutri, temveč tudi na druge pereče probleme, denimo naraščanje števila mladih s težavami v duševnem zdravju, tudi zaradi nadlegovanja vrstnikov, odvisnosti od sodobnih tehnologij in drugih vzrokov,« je opisala Wivina Belmonte, glavna svetovalka za področje partnerstev pri Unicefu.

Še eno področje, za katero si želijo, da bi se znašlo v središču pozornosti med odločevalci, je globalna kriza učenja in pridobivanja veščin. »Kar devet otrok od desetih v revnih državah pri desetih letih ne zna brati ali ne zmore razumeti enostavnega besedila. Med njimi so mladi, ki so hodili v osnovno šolo, torej je naš fokus usmerjen v kakovost učenja,« je strnila Wivina Belmonte.



Statistike zbujajo. Dva med petimi prebivalci sveta sta mlajša od 25 let – če se ne bo kmalu nekaj drastično spremenilo, leta 2030 tretjina od 1,4 milijarde otrok v letih, ko naj bi bili šoloobvezni, ne bo pridobivala niti najosnovnejših znanj, 825 milijonov pa jih nikoli ne bo usvojilo veščin, potrebnih za uspeh v življenju, šoli ali pri delu. Tretjina najstnic iz najrevnejših družin ni bila deležna niti enega dneva institucionalnega izobraževanja. Po podatkih Svetovne banke kar 60 odstotkov otrok ne dosega niti minimalnih kriterijev pri branju.



»Najprej je treba otroke spraviti v šolske klopi, hkrati pa poskrbeti, da se zares naučijo, kar potrebujejo. Pozorni moramo biti tudi na dečke in deklice, ki niso v šolah, ter zato ustvariti 'učeči ekosistem', da, ne glede na to, ali imajo otroci možnost hoditi v šolo ali ne, dobijo znanje, ki ga potrebujejo, to so tako imenovane veščine 21. stoletja, s katerimi lahko med odraščanjem razvijejo svoj potencial,« je poudarila sogovornica iz Unicefa.

V partnerstvih za napredek

Mednarodna skupnost se je s sprejetjem ciljev trajnostnega razvoja zavezala, da bo do leta 2030, med drugim, odpravila revščino, lakoto, zagotovila prehransko varnost, dostop do vode in sanitarne ureditve, zmanjšanje neenakosti med državami in znotraj njih, spodbujala miroljubne in vključujoče družbe za trajnostni razvoj, poskrbela za zdravo življenje, kakovostno izobrazbo, enakost spolov. »Vlade same ne bodo mogle uresničiti Agende 2030. Nobena država ne bo dosegla vseh ciljev trajnostnega razvoja, zato vemo, da moramo ubrati drug pristop. Partnerstvo z zasebnim sektorjem, ki prepozna družbeno odgovornost, je eden od načinov, da to dosežemo,« je Wivina Belmonte poudarila pomen partnerskega sodelovanja z gospodarskimi družbami pri reševanju globalnih izzivov, da bo »svet boljši prostor za vse in vsakega otroka, kjerkoli je«.