Tiskane izdaje
Ljubljana – Predlog zakona o kolektivnih tožbah, ki bi ga, če bi ga že imeli, lahko, denimo, uporabili v primeru Dieselgate, je po presoji zveze potrošnikov korak v pravo smer, saj ljudem omogoča večjo zaščito pred prepovedanimi dejanji podjetij.
Po presoji Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS), ki jo vodi Breda Kutin, bi institut kolektivne tožbe vsekakor potrebovali že prej, saj je bilo do danes precej primerov, kjer so bili potrošniki oškodovani in zaradi neučinkovitega pravnega varstva za to niso prejeli primerne odškodnine, podjetja pa so ostala nekaznovana. Težava pri oškodovanjih potrošnikov je zlasti, da se ti večinoma ne odločajo za vložitev tožb proti podjetjem, saj gre večkrat za manjše zneske, kjer je lahko tveganje ob izgubi tožbe za potrošnika večje od morebitne koristi, zato je pomembno, da se lahko v kolektivni tožbi združijo brez strahu pred posledicami njenega izida.
Eno je teorija, drugo praksa
Tako so se na predlog zakona, ki je v parlamentarnem postopku in ga naša pravna ureditev doslej ni poznala, odzvali v ZPS, ki večino rešitev v zakonu, ki so ga spisali na pravosodnem ministrstvu pod vodstvom Gorana Klemenčiča, načeloma prepoznava kot dobre. Pomanjkljivosti se bodo verjetno pokazale šele ob dejanski uporabi zakona.
Bistveno bo, da se bo ta v praksi uporabljal in potrošnikom omogočal učinkovito zaščito pred prepovedanimi dejanji podjetij, zato je pomembno, da zakon predvideva razmeroma širok krog subjektov, ki lahko vložijo kolektivno tožbo, prav tako je precej široko področje uporabe zakona. Tožbo lahko vloži tudi državni odvetnik, vendar za zdaj ne moremo predvideti, ali in v katerih primerih se bo za to odločil. Po našem mnenju tudi ni utemeljenega razloga za določbo, po kateri je obvezna uporaba načela vključitve, kadar zahtevki več kot desetih odstotkov članov skupine presegajo 2000 evrov. Pomembno bi bilo zagotoviti še, da odločanje sodnika o odobritvi kolektivne tožbe ne bi bilo predolgotrajno, merila za odločitev pa naj bodo čim bolj jasna in objektivna.
Nevarnost visokih stroškov
Z vidika nepridobitnih organizacij bo v praksi za vložitev tožbe največja ovira finančno tveganje ob vložitvi kolektivne tožbe, saj velja načelo, po katerem stroške postopka plača stranka, ki v postopku ni bila uspešna. Mnoge neprofitne nevladne organizacije zelo težko zagotovijo denar za pokrivanje osnovnih dejavnosti in nimajo dodatnih virov, iz katerih bi lahko pokrivale stroške priprave kolektivne tožbe in prevzemale tveganje, da teh stroškov ne dobijo povrnjenih.
Zelo visoki stroški lahko nastanejo že v predhodni fazi pred vložitvijo tožbe, saj je treba pridobiti pravna mnenja in obveščati ter obdelovati podatke potencialnih oškodovanih potrošnikov, opozarjajo v ZPS. Glede na to, da lahko kolektivno tožbo vložijo le pravne osebe, ki imajo nepridobitno naravo, bo imelo takšno tveganje najverjetneje negativni učinek na število vloženih tožb, enako velja za druge omejitve, ki jih zakon predvideva glede financiranja kolektivnih tožb.
Zato so v ZPS predlagali ustanovitev državnega sklada, iz katerega bi lahko financirali kolektivne tožbe, s tem pa bi se tveganje za posamezno organizacijo oziroma pravno osebo, ki bi izpolnjevala pogoje za vložitev tožbe, precej zmanjšalo. Takšen sklad bi bil pozitiven tako s stališča dosojenih odškodnin kot ustvarjanja sodne prakse na področju varstva potrošnikov, ki je v Sloveniji primanjkuje. Vendar zakonodajalec predloga ni upošteval, zato učinkovitost in uporaba zakona po našem mnenju še nista zagotovljeni, menijo v ZPS.
