Tiskane izdaje
Koper – Bolniki v obmejnih krajih so pričakovali, da se jim bodo z uveljavitvijo direktive o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu bistveno izboljšale možnosti na področju zdravstvenega varstva. Toda deset mesecev po sprejetju zdravstvene zakonodaje podatki kažejo, da so na istem, kot so bili.
Prebivalci hrvaške Istre še 23 let po osamosvojitvi večkrat opozorijo, da velik del hrvaških Istranov hoče storitev v Izoli. Podobno se je pred mesecem dni pojavil interes porodnic iz Gorice, da bi rojevale v šempetrski porodnišnici. Tudi prebivalce Trsta zanimajo posegi v Ortopedski bolnišnici Valdoltra. Toda v vseh treh primerih pacientom ne gre tako, kot bi glede na sprejeto direktivo pričakovali.
Radoslav Marčan, v. d. direktorja Ortopedske bolnišnice Valdoltra, nam je odgovoril: »Samoplačniških pacientov je nekaj več, da bi pa zaradi direktive dobili kaj pacientov, to se ne dogaja. Zdi se, da pri sosedih niso najbolj prožni pri poravnavanju stroškov storitev, čeprav bi pacienti iz okolice Trsta radi prišli k nam.«
Samoplačniki so v letošnjih prvih sedmih mesecih opravili le 121 pregledov in 29 hospitalizacij v Valdoltri, zato tako majhen obseg storitev ne vpliva bistveno na proračun njihove bolnišnice. »Italijanskim bolnikom nekatera stroške zdravljenja povrnejo, drugih pa ne. Ker se za posege pri nas odločajo tudi zelo zahtevni bolniki, jim svetujemo, da najprej seštejejo, koliko jih bodo opravljeni posegi stali,« je povedal Rihard Trebše, pomočnik direktorja Ortopedske bolnišnice Valdoltra.
V praksi ne gre
V hrvaškem delu Istre pričakujejo, da bi morali zato, ker so spet v skupni »državi« s Slovenijo, imeti lažji dostop do izolske bolnišnice. Še posebno, ker so jo v Jugoslaviji pomagali graditi. Številnim Istranom je ta bolnišnica bliže kot puljska, priznavajo pa tudi, da ponuja boljše storitve.
Zato veliko večino tujih turistov iz hrvaške Istre prepeljejo v Izolo. Zaradi tega ima splošna bolnica Izola (SBI) sorazmerno največ tujih bolnikov v državi. Primerjava podatkov izolske bolnišnice pa ne kaže, da bi na račun direktive leta 2014 imeli bistveno drugačno število obravnavanih pacientov.
Jani Dernič, direktor SBI, je odgovoril, da so imeli dve uradni srečanji s predstavniki Hrvaške. Lani so bolnišnico obiskali predstavniki hrvaškega zavoda za zdravstveno zavarovanje in hrvaškega ministrstva za zdravje, kjer so ocenili mogoče skupine bolnikov iz hrvaške Istre, ki bi jih lahko zdravili. Letos pa so imeli v Umagu še eno predstavitev za župana, podžupana, predstavnike istrske županije, puljske bolnišnice in umaškega zdravstvenega doma.
»Nedvomno bi pospešili preskrbo za bolnike, ki potrebujejo nujno pomoč. Za številne posege bi imeli na voljo tudi dnevno obravnavo. Želja po zdravstveni oskrbi v naši bolnišnici je obojestranska, problem pa je zagotavljanje plačil. Hrvaški zavod plačuje le toliko, kolikor stane določena storitev na Hrvaškem, razliko bi morali kriti hrvaški pacienti sami,« je dejal Dernič.
Sosedje zaposlujejo
Kalan Živčečeva ima agencijo Medico Veritas (s sedežem v Postojni), ki menda edina skrbi za posredovanje bolnikov iz tujine v Slovenijo in nasprotno. »Najprej sem se odločila za butični pristop in šele pozneje bom lahko poskrbela za več pacientov, ki hočejo takšne ali drugačne obravnave v tujini. Pripeljala sem približno trikrat več tujcev na zdravljenje v Slovenijo kot Slovencev v tujino. Ocenjujem, da imamo opremo, prostore, kader za tuje trge, ponujamo celo nekaj zelo ekskluzivnih storitev, vendar jih ne tržimo.
Opažam, da se sosedje veliko bolj trudijo. V Avstriji so nekateri podjetni zdravniki zaposlili še slovenske zdravnike, ker računajo na slovenske paciente. Če bodo hoteli v Izoli, Šempetru, Valdoltri paciente iz sosednjih držav, bodo morali doseči višje standarde svojih storitev,« meni Kalan Živčečeva in ocenjuje, da je pri uveljavljanju direktive še veliko neznanja in nepripravljenosti.
Prehajanje zdravstvenih meja ni preprosto
Tujci največkrat ne vedo, kakšne možnosti zdravljenja imajo pri nas. »Bojijo se razlik v cenah. Tako mi je hrvaška pacientka ponujala 500 evrov plačila, če bi ji uredila preiskavo z magnetno resonanco, jaz pa sem ji rekla, da bo zadoščalo, če doplača 270 evrov, kolikor je tak pregled v Sloveniji dražji kot na Hrvaškem.«
Prehajanje zdravstvenih meja ni tako preprosto, kot se zdi iz principov direktive. Cilj direktive namreč ni spodbujati čezmejnega zdravstvenega varstva, temveč olajšati dostop do varnega in visokokakovostnega čezmejnega zdravstvenega varstva, poudarja ZZZS.
Določene storitve (osnovno zdravstvo, zobozdravstvo, dolgotrajna zdravstvena oskrba ...) sploh ne pridejo v poštev za povračilo stroškov, druge pa mora predhodno odobriti zdravstvena zavarovalnica. Na primer bolnišnične storitve, ki vključujejo prenočitve, ali pa tiste storitve, ki zahtevajo uporabo visokospecializirane in drage medicinske infrastrukture ali opreme (CT, magnetna resonanca, scintigrafije, transplantacije ...). Ne nazadnje je največja ovira sam zdravstveni sistem posamezne države, ki je ponavadi naravnan tako, da še svoje paciente komaj oskrbi.
Le kako bi, denimo, v izolski (ali kateri drugi) bolnišnici, kjer so čakalne dobe za revmatologa 450 dni, za ginekologa pa 240 dni, to storitev ponujali Hrvatom, denimo, če še za domače prebivalce ni zmogljivosti. Tudi v večini primerov drugih bolnišnic bi morali zaposliti dodatne zdravnike ali pa dovoliti samoplačniške ambulante. Toda pravega odgovora na ta izziv še ni.
