Tiskane izdaje
Ljubljana – Z begunsko krizo se vse bolj širi tudi sovražni govor, ki ga tožilstvo že od prvega tvita Sebastjana Erlaha ne preganja. Ker so posamezniki prepričani, da Hitlerja ne bi bilo brez pomagačev, so postavili spletno stran Zlovenija. Za en dan se je preselila tudi v realni svet.
Kandelaber pred ljubljansko pravno fakulteto je postal sramotilni steber, ko se je na njem pojavila fotografija mladenke z imenom in priimkom. Objava plakata je spodbudila nova vprašanja, povezana z (ne)odzivanjem na sovražni govor, med drugim, do česa lahko pripelje izpostavljanje posameznih nestrpnežev?
Pandorina skrinjica
Tudi zato, ker tožilstvo togo interpretira pojav sovražnega govora in ob tem vsakič znova poudari, da zakonodaja tega termina sploh ne uporablja, se ta v zadnjih dneh nezadržno širi. Ljudje z imeni in priimki ob svojih fotografijah pozivajo k streljanju in požiganju, a tudi to še ne zadošča, da bi pisce takšnih sporočil pristojni po uradni dolžnosti začeli preganjati zaradi javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Pomislek tožilstva, ki se boji odpreti Pandorino skrinjico in mejo med verbalnim in stvarnim deliktom premakniti bližje k prvemu, je do neke mere utemeljen. A razmere postajajo izredne tudi v virtualnem svetu. Ljudje imajo pravico izražati svoje mnenje; pravico imajo celo čutiti sovraštvo do beguncev. Nimajo pa pravice sovraštva razpihovati niti napeljevati k sovražnim dejanjem. V ZDA so priprli anonimnega tviteraša, ki je s svojimi zapisi spodbudil moška, da sta začela streljati na nekem zborovanju. Ubili so ju policisti, ki so prišli na kraj streljanja.
Sovražni govor dobiva legitimiteto
Kaj se bo moralo zgoditi pri nas, da bodo pristojni ukrepali? S tem, ko se sovražni govor neovirano širi, dobiva legitimiteto, javni prostor pa postaja vse bolj onesnažen. »Nenavadno se mi zdi, kako malo se v tem hipu govori o nevarnosti sovražnega govora in ksenofobije v najširšem prostoru. Zaznavamo ga zelo dobro, ne storimo pa ničesar. Kot da bi ga številni po tihem podpirali. Ko smo se pred dvema mesecema mnogi odzvali na nedopustno pisanje Sebastjana Erlaha, nekateri so ga celo ovadili, nismo slutili, da je njegov tvit le nedolžna uvertura v vsesplošne klice k linču beguncev, k množičnemu pozivanju, da potrebujemo Dolfija in Auschwitz,« pravi dr. Boris Vezjak s filozofske fakultete v Mariboru, ki ga preseneča molk medijev in odsotnost apelov predsedniku republike in vlade, naj naraščajoče sovraštvo in tovrstni govor obsodita.
Zato ga ne čudi, da se državljani zatekajo k svojim načinom obsodb rasne nestrpnosti in prezira do priseljencev na spletu. S še več stranmi o Zloveniji ter skozi aktivno držo civilne družbe in široke javnosti pri obsodbi sovražnega govora bomo, kot pravi, rešili vsaj enega od obeh problemov begunske krize. »Če ne osrednjega, vsaj tistega, s katerim so nam prebežniki nastavili ogledalo naše lastne zlobe in sovraštva.«
Po njegovem mnenju bi tožilstvo moralo povedati, kaj v tej dramatični situaciji šteje za uradno pregonljivo dejanje. »Zavrnitev ovadbe proti Erlahu je namreč marsikoga spodbudila, da pod krinko absolutne pravice do svobode govora izvaja izjemno nevaren hujskaški govor in podžiga najtemnejše strasti v ljudeh.«
Dr. Veronika Bajt, vodja projekta Z (od)govorom nad sovražni govor, meni, da so pozivi k pobijanju beguncev skrajna oblika sovražnega govora in bi zato morali biti jasno in javno takoj zavrnjeni kot nesprejemljivi. Toda pri sovražnem govoru gre za sistemski problem. »Ljudje se odzivamo na vladne politike, na politično retoriko. Izvor problema ni nestrpni posameznik, ampak politike, ki udejanjajo neenakost, ta pa botruje širjenju sovražnega govora.«
Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti je v kazenskem zakoniku po njunih besedah nezadostno opredeljeno. Treba bi ga bilo spremeniti. A kaj narediti do takrat? (Samo)regulativni projekti in pobude v izrednih razmerah ne zadoščajo. V državi, kot kaže, ni institucije, ki bi zbrala pogum in začela čistiti umazanijo v javnem prostoru. Tudi politiki molčijo. Hujskaška in rasistična retorika z odkritim pozivanjem k fizičnemu nasilju pa nezadržno ustvarja pogoje za njegov izbruh. Zaradi neodzivnosti države se konflikt seli na drugo raven, med posameznike, ki širijo nestrpnost, in tiste, ki ne vedo, kako bi jo zaustavili drugače, kot da javno izpostavljajo nejavne ljudi.
Preberite tudi:
