Tiskane izdaje
To nergaško tezo je zaostrila tako imenovana afera Baričevič: premožnemu pomembnežu z zvezami in poznanstvi ter z iznajdljivim in dragim odvetnikom je uspelo dobiti nazaj pse klavce, ki so bili že večkrat odpisani, medtem ko se mora resnična, tako rekoč edina preživela žrtev psov - človek iz sosednje ulice - še danes tožariti za pravično odškodnino.
Pravna država, kot jo razume ljudski glas, je eden ključnih in najbolj obrabljenih, pa tudi napačno interpretiranih pojmov v slovenskem državljanskem imaginariju. V tem smislu pravna država ni toliko stvar veljavnosti in upoštevanja zakonov, temveč bolj stvar percepcije veljavnosti in upoštevanja le-teh. Pravna država obstaja, če smo pred zakonom vsi enaki.
Kaj o tem mislijo nergaški državljani, vemo: obstajata dve pravni državi! Jaz, ki sem še hujši nergač, pa postavljam dve tezi: prvič, ni res, da v Sloveniji obstajata dve pravni državi; in drugič, če je s pravno državo že kaj narobe, potem je narobe to, da ne obstaja niti ena!
Poglejmo samo bulmastife. Seveda je res, da sta Baričevič in Senica z vratolomnimi pravniškimi in birokratskimi akrobacijami dosegla, da psov ne le niso usmrtili, ampak so jih še celo vrnili (ne)srečnemu lastniku. Za nameček sta na ministrstvu za kmetijstvo in na Vursu naletela na kooperativnost, ki ni bila čisto v skladu z zakonodajo. Toda poglejte: pametna zakonodaja ni samo tista, ki nekaj dosledno zapoveduje in pri tem računa, da se bodo od papeža bolj papeški strokovnjaki poštenjaki po njej brez pripomb ravnali, temveč predvsem tista, ki onemogoča svojeglave interpretacije in vnaprej preprečuje ali vsaj otežuje praktične ovinke okrog zakonov.
Po smrti Saše Baričeviča sem napisal, da je pri tej zadevi najbolj neverjetno to, da je država očitno postala tako humana, da si ne upa brez pardona in po hitrem postopku usmrtiti psov, ki so skoraj do smrti oklali človeka, temveč jim dá še eno priložnost. Toda to ni samo še ena priložnost za pse, temveč tudi za vse druge: za lastnika, za odvetnika, za ministra, za veterinarko, za kinologa. Pametna zakonodaja se ne bi zanašala na njihovo zmotljivost in neiznajdljivost, kaj šele na njihovo sprijaznjenost z usodo ali celo poštenost. Imeli smo in še imamo zakone, ki se zanašajo na to, da je bolje ponuditi možnost rehabilitacije devetindevetdesetim bulmastifom, ki se ne morejo rehabilitirati, kot pa usmrtiti enega samega, ki bi se lahko.
Pravna država pa ne velja samo za pse, temveč tudi v stranke v kazenskih ali civilnopravnih postopkih, pa če imajo denar za dobre in drage odvetnike ali ne - in ne glede na težo in/ali nemoralnost dejanja, zaradi katerega so v postopku. Zblojeni pojmi o pravni državi, kakršne gojijo Slovenci, so prispevali tudi k abnormalni percepciji preprostih množic o odvetnikih in ne nazadnje tudi k abnormalni samopercepciji nekaterih odvetnikov samih. Ljudje pozabljajo, da je pravno zastopanje na nekem osnovnem nivoju (plačljiva) storitev tako kot vsaka druga in da odvetnik, ki zastopa (domnevno) barabo ene ali druge baže, ni zato baraba tudi sam. Po drugi strani pa se imajo odvetniki, kakršen je recimo Franci Matoz, za mesijanske zaveznike ponižanih in razžaljenih in gradijo svojo popularnost na križarskem govoričenju o pravni državi, v kateri vlada princip apriornega sočustvovanja in usmiljenja z nedolžnimi žrtvami - kar je isto kot linč vnaprej krivih.
Zaskrbljena javnost pa tudi pozablja, da ima Slovenija zelo liberalen - no, socialen, skorajda socialističen - sistem brezplačne pravne pomoči, do katere so upravičeni vsi, ki dokažejo, da je njihovo materialno stanje skromnejše od določenega cenzusa. Ta pomoč v resnici ni brezplačna: odvetnike, ki jih dodelijo strankam v postopku (prosilcem), pač plača država. Seveda ne mislim, da je to slabo, nasprotno. Rad bi samo opozoril na dvoličnost javnega mnenja glede pravne države. Čeprav država zagotavlja pravno varstvo tudi tistim, ki si ga ne morejo privoščiti - kar je edino pravilno -, pa ji nehvaležno ljudstvo očita, da zakoni ne veljajo za vse enako. Še več! Brezplačna pravna pomoč je - demokratičnim principom na ljubo - po drugi strani tudi velika potuha tej famozni slovenski kverulantnosti, namreč tožarjenju za vsako figo. Teoretično bo nekega dne za brezplačno pravno pomoč zaprosil človek v postopku, ki bo dokazal, da ne dosega cenzusa, država pa mu bo krila stroške pravdanja za ekskulpacijo njegovih krvoločnih bulmastifov. Kdo nam lahko jamči, da jih bodo za razliko od Baričevičevih psov res usmrtili? Kaj boste pa takrat rekli? In sploh, brezplačnost gor ali dol: ali ni ultimativni dokaz za nesporni obstoj pravne države v Sloveniji to, da se lahko ljudje tožarijo za tako rekoč karkoli? Takó kot jo pojmujejo, je to zanje pravi raj: če se niti sosedje ali sorodniki ne znajo dogovoriti kot ljudje, če torej socialni, medčloveški konsenz in kultura razumevanja in sporazumevanja ne delujejo, potem se pač vidimo na sodišču! Bo že pravna država odločila, kako je prav - saj zato pa se ji tako reče, ne?! Žal je to kruta pomota. Pravo (in prav) in zakoni so samo okvir, znotraj katerega se ljudje morajo znati v vsakdanjem življenju dogovarjati sami, brez posredovanja sodišč, in temu primerno tudi ravnati, delovati. Če pa sklicevanje na pravo in zakone postane izgovor vsakogar, ki meni, da ima prav (in da drugi nima), obenem pa tudi nadomestek za vsakršno obliko minimalnega medčloveškega konsenza, potem je to v resnici razvrednotenje prava in hromljenje pravnega sistema.
A takšno naziranje je individualistično. V tem smislu je Slovenija le roj nepovezanih in nepovezljivih, v bistvu egoističnih posameznikov, ki vidijo vsak svojo šanso v tem in tem členu tega ali onega zakona. Na javnem, kolektivnem nivoju pa gledamo na stvari povsem drugače. Nepravilnosti, ki se v Sloveniji dogajajo, so bolj stvar moralnega obsojanja ogorčene javnosti kot pa pregona organov represije in drugih institucij, ki bi jim pri tem morale pomagati. Kako to, recimo, da šele po toliko letih prihajajo na dan utemeljeni sumi o kartelnem dogovarjanju gradbenih podjetij, ki so pri gradnji avtocest oškodovali državo za milijarde evrov? Ni to malce prevelika vsota, da bi jo lahko neopaženo skrili v žepe nepoklicanih? Četrtkove Finance tipično prinašajo odgovore kar devetnajstih ljudi na najodgovornejših položajih različnih institucij, ki bi na svojih sedanjih ali nekdanjih funkcijah o tem morali kaj vedeti, pa vsi (razen Soršaka) pravijo, da ne vedo oz. da niso vedeli. Verjamem, da se ne sprenevedajo - ali vsaj ne vsi. Ampak kako je mogoče, da ponikne toliko denarja, ne da bi kdo opazil in kaznoval ponikovalca? In kako je mogoče, da taista (pa tudi druga) podjetja ne plačujejo računov (tretjim podjetjem) in svojim delavcem ne izplačujejo plač? Kakšna je zakonodaja, ki to tolerira? In to vsem na očeh, še skrivajo ne več!
Tako kot pravna država v očeh posameznikov, na individualnem nivoju, nadomešča moralo - in marsikdaj, žal, tudi zdravo pamet -, pa na kolektivnem nivoju prav morala nadomešča pravno državo. Vladavino pravne države je zamenjala vladavina moralističnega zgražanja - nad tajkuni, roparskimi baroni, sumljivimi direktorji, ne nazadnje tudi nad skorumpiranimi poslanci, ministri, župani. Dragi moji, mi nismo tukaj za to, da se nad njimi zgražamo. Za to je tu pravna država. Zakaj ne deluje, ne vem. Imamo slabo zakonodajo? Slabo policijo, tožilstva, UVK, KPK, RS, ATVP, ministre? So res vsi podkupljeni? Jih je glede na množično rokovnjaško naravo rojakov, ki so zavohali lahek plen, morda premalo? Bi namesto finančne policije nemara rabili kar célo finančno vojsko? (Kaj če bi kar pripadnike SV prekvalificirali?)
Slovenski državljani niso po naravi nič bolj in nič manj pokvarjeni kot državljani drugih držav. Problem je kvečjemu v zakonih, ki jih manj uspešno kot drugi zakoni druge ljudi v drugih državah odvračajo od nepoštenega ravnanja. Šele zakoni namreč sčasoma oblikujejo vedenjske vzorce, iz katerih lahko sklepamo, da so v enih državah ljudje bolj pošteni kakor v drugih. Do takrat pa nam ne preostane drugega kot moraliziranje - kar pa je slaba tolažba. Morala je namreč veliko večje breme za človeka kot pa pravo.
Iz tiskane izdaje Sobotne priloge
