Kdo bi si mislil, da bo vstop v Evropsko unijo                     prinesel zamiranje cele vrste poslov, ko pa je EU                     vendar obljubljena dežela. Toda mnogi so prav lepo                     živeli od obmejnega »turizma«. V državo so prinašali                     dobrote iz zahodnih trgovin, iz nje pa skrivoma                     vozili prebežnike, ilegalce in druge, ki so iskali                     boljše življenje. A Evropska unija ne pozna meja, s                     tem pa so postale špedicije, obmejne gostilne in                     trgovine kar čez noč odveč. V odličnem dokumentarcu                     Šentilj-Spielfeld v torek na nacionalki se je ta                     mejni prostor, ki je nekoč vrvel od življenja,                     trgovine in skrivnih poslov, predstavil kot                     izgubljen cucek, ki ne ve, kaj bi sam s sabo, ter                     sedi in čaka na boljše dni. Dolgi prazni kadri z                     nepremičnimi Šentiljčani so me spomnili na prazne                     kubanske trgovine in obrtniške delavnice, kjer po                     trije, štirje »zaposleni« strežejo praznim                     prostorom. Celo javne hiše bolj ali manj samevajo.                     Na obeh straneh neobstoječe meje se lokalni                     poslovneži poskušajo domisliti, kako privabiti                     obiskovalce in ohraniti vsaj kakšno delovno mesto.                     Prihodnost pa je prazna, tako kot so prazne obmejne postojanke.
 Nisem pozabil na Viktorje, je pa res malo                     manjkalo. Ne toliko zato, ker nismo videli nič                     novega, kot zaradi tega, ker je največ pozornosti                     skoraj vseh medijev pritegnila toaleta gostov in                     nagrajencev na neobstoječi rdeči preprogi. Kaj nas                     brigajo dosežki glasbenikov, igralcev in novinarjev,                     na Viktorje se gre kazat. Dolge, kratke, kričeče,                     dolgočasne obleke, navzočnost skoraj vseh misic                     preteklih dvajsetih let in popoln manko                     intelektualcev, to je kruta resničnost. Verjetno je                     samopromocija še edini smisel te prireditve in                     drugače tudi ne more biti. Slovenija je premajhna in                     premalo medijsko razvita, da bi lahko vsako leto                     doživeli in videli kaj zares drugačnega. Resnih                     informacijskih oddaj ne moremo prešteti niti na                     prste ene roke, dobrih zabavnih je komaj za vzorec,                     viktorja za posebne dosežke pa dobita napol rumena                     informativna oddaja in visoka gledališka kultura.                     Nekaj koristi potegnejo le glasbeniki, nagrajenci in                     nastopajoči, ki dogodek dodobra izkoristijo za                     promocijo svojih izdelkov. Viktorji - oddaja                     oglasnih sporočil.
 
    
	
            
                        
    
    
 
				 
						   
			    
				 
        
          
          
                        













 
									
																										
								
												
	
								 
									
																										
								
												
	
								 
									
																										
								
												
	
								