Praznovanje na meji: »Istra spet enotna«, sodelovanje bo lažje

Dragonja - »Zapomnili si bomo to noč,« je v nedeljo zvečer, nekaj ur pred polnočjo ob kontrolni točki Plovanija izjavil široko nasmejan bujski župan Edi Andreašić. Mirno, malce svežo prvojulijsko noč je prežemalo spoznanje, da se brez sleherne patetike spet dogaja zgodovina za Istro. Istrane je meja očitno prizadela, zato so na njeno ublažitev tako neučakano čakali 22 let.

Vzdušje ob tako znanem mostičku čez Dragonjo pri Škrlinah je bilo tokrat povsem drugačno od številnih izpadov iz pozabljene nedavne preteklosti. Nobene jeze, nobenih padcev, groženj, kotaljenj, nobenih trdih besed... No, če morda pozabimo podrobnost, da so hrvaški policisti še ob 19. uri zvečer prepovedali trem slovenskim televizijskim hišam snemanje in poročanje z dogodka, češ, da nimajo posebnega dovoljenja za snemanje na območju državne meje.

Simbolični odhod carinikov

Še nekaj ur pred samim vstopom so torej z dveh mejnih prehodov ob Dragonji (Kaštel in Plovanija) policisti pregrevali telefonske linije proti Zagrebu in nadrejene spraševali, kaj naj naredijo z neuničljivo radovednimi slovenskimi televizijci... Ampak dobro uro kasneje je bilo vse drugače. Stojnice ob cestnem počivališču, na njih pa obilo dobre volje, dobrega vina, oljčnega olja, kakšen sir, istrski pršut... Ozračje so najbolj ogreli gasilci iz bližnjih Sečovelj in Buj. Objemali so se in se veselili.

»Za nas že doslej ni bilo meje,« so nas glasno prepričevali. Malce v ozdaju in zadržano sta se držala vsaj dva pomembna Slovenca. Dino Pucer je bil pred 22 leti direktor koprske carinske uprave. »Pred 22 leti sem carinike pripeljal na tukajšnjo kontrolno točko in izbiral za to nalogo najboljše, ker sem vedel, da bodo domačini težko sprejeli mejo. Danes sem čutil dolžnost, da slovenske carinike simbolično »odpeljem«,« je dejal z nasmeškom.

Fabio Steffe je vodil policiste in jih tedaj nameščal na kontrolne točke: »Pred točno 22 leti, na prvega julija je pri Kaštelu nek srbski državljan poskušal umakniti tovornjak iz barikade, ki je bil miniran. In tedaj je počilo. Ta mejni prehod je terjal v času spopada z JLA eno smrtno žrtev.«

Prvotno je bila proslava načrtovana na mostičku pri Škrlinah

»Moji najboljši prijatelji so med Piranom in Koprom. Sodelovanje je bilo že prej dobro, odslej bo še lažje. Nihče ne pričakuje, da bo Hrvaška najmočnejši člen v evropski verigi, ampak v Bujah imamo pripravljene projekte, ker se zavedamo, da nam bi lahko evropski skladi pomagali pri našem razvoju. Kot Istran pričakujem v Evropski uniji mirnejše čase, večjo stabilnost, več demokracije, ljudske pravice so v EU bolj spoštovane. O evru pa bomo razmišljali kdaj kasneje, morda čez pet ali šet let. Do tedaj se bo marsikaj spremenilo,« je povedal bujski župan Edi Andreašič, ki mi je zatrdil, da se s piranskim kolegom Petrom res dobro razumeta: »Imava veliko skupnih pogledov na svet.«
Peter Bossman ni nič potarnal, ker ob njem ni bilo še izolskega in koprskega župana, čeprav oba močno zagovarjata sodelovanje z istrskimi občinami.

»Verjetno nista mogla priti,« ju opravičuje. Vesel je, da bo Istra bolj odprta in prepričan, da bo turistična občina veliko pridobila z novo čezmejno odprtostjo.

Kaj pa Joras? »Joras je rekel, da je vesel hrvaškega vstopa v EU. Upam, da bo tudi zanj bolje, ker ne bo imel vseh teh težav pri dostopu do doma, ne bo imel več zapornic. Naj dodam, da mesta predaje zastave nismo prestavili zato, ker je Joras tako predlagal, ampak so se državni organi dogovorili za slovesnost na Kaštelu. Občinsko organizatorji slavja smo zato opustili prvoten scenarij, da bi ta dogodek bil na mostičku pri Škrlinah,« je dejal Peter Bossmana, Jorasa pa na praznovanje ni bilo.