Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenija še naprej prepočasi razvija pomoč na domu, čeprav bo po napovedih Eurostata pri nas leta 2050 dobra tretjina prebivalcev starejših od 65 let; več jih bo samo v Španiji in Italiji. Poseben problem so tudi velike razlike v cenah in pri zagotavljanju te pomoči med občinami.
Organizirano pomoč na domu, ki vključuje pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, gospodinjsko pomoč in pomoč pri ohranjanju socialnih stikov, pri nas uporablja samo 1,7 odstotka starejših, kar je zelo malo; v Avstriji in Franciji jo denimo uporablja od 8 do 12 odstotkov starejših, ponekod tudi do 15 odstotkov. Eden od vzrokov za prepočasni razvoj te pomoči je, da je skrb za starejše v Sloveniji predolgo temeljila samo na domovih za starejše z nizkim standardom, zaradi visokih cen pomoči na domu pa je ostarele starše še vedno ceneje dati v dom za starejše, na kar že več let opozarja Boris Koprivnikar, predsednik upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS).
Ker se povečuje interes starejših za drugačne rešitve bivanja v starosti in individualno iskanje oskrbe, bi razvoj pomoči na domu lahko imel svetlo prihodnost. Vendar pa v zadnjem času vsesplošne krize prihaja do tega, da starejši zaradi plačilne nesposobnosti ne morejo uporabljati socialnih storitev, čeprav jih nujno potrebujejo. V domovih za starejše že nekaj časa opozarjajo, da postelje ostajajo prazne. Veliko starejših želi s pokojnino pomagati svojim otrokom. Doma pa je zanje bolje ali slabše poskrbljeno.
Neuresničeni cilji nacionalnega programa
Država pa ne uresničuje nalog, ki si jih je zadala. Že v Resoluciji o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006 do 2010 je zapisano, da bo pomoč na domu prejemalo tri odstotke ljudi, starih 65 let ali več, to pomeni vsaj 10.000 prebivalcev. Aprila letos je bila sprejeta že nova resolucija za obdobje od leta 2013 do 2020, ki predvideva vključenost 3,5 odstotka starejših v različne oblike pomoči na domu, vključno z oskrbo v oskrbovanih stanovanjih, to pomeni približno 14.000 ljudi.
Po podatkih Inštituta RS za socialno varstvo je bil v letu 2012 cilj iz leta 2010 uresničen samo 55,5-odstotno Pomoč na domu je namreč v letu 2012 imelo 5801 starejših, kar je »samo« 1,7 odstotka. Cilj iz nacionalnega programa so s 3,1-odstotno vključenostjo starejših presegli na Goriškem. Na Koroškem pa pomoč na domu prejema manj kot odstotek starejših. Pod slovenskim povprečjem (1,7 odstotka) pa so še pomurska, podravska in gorenjska regija ter osrednja Slovenija.
Pomoč na domu je lani imelo 6583 uporabnikov. Vodja raziskave, višja raziskovalka Mateja Nagode ugotavlja, danjihovo število sicer narašča, leta 2006 jih je bilo na primer 5328, vendar pa v zadnjem obdobju stagnira. Zaskrbljujoče je tudi, da število starejših prebivalcev narašča hitreje kot število vključenih v pomoč na domu. Izvajalci so ocenili, da bi konec leta 2012 pomoč potrebovalo vsaj še 330 ljudi (v letu 2011 pa kar 450), vendar storitve zanje zaradi različnih razlogov niso izvajali.
Med uporabniki pomoči na domu je dobri dve tretjini žensk. Večina (88,1 odstotka) jih je stara 65 let in več, skoraj dve tretjini med njimi pa ima 85 let in več. Približno četrtina jih ima demenco. V povprečju so prejemali dve obliki pomoči. Največ, 85 odstotkov, jih je potrebovalo gospodinjsko pomoč, 70 odstotkov pomoč pri ohranjanju socialnih stikov in 58 odstotkov pri temeljnih dnevnih opravilih.
Med 77 izvajalci v lanskem letu je 37 centrov za socialno delo (CSD), 21 domov za starejše in posebnih zavodov, dva specializirana zavoda za pomoč na domu in 17 zasebnikov s koncesijo občine. V zadnjih letih pa med izvajalci narašča število domov za starejše in zasebnikov s koncesijo občine.
Razlike med občinami: od 0 do 9,69 evra
Pomoč na domu se po pravilniku lahko izvaja vse dni v tednu, vendar največ 20 ur na teden. Po Pravilniku o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev morajo občine zagotoviti subvencijo v višini najmanj polovice stroškov storitve. Med občinami pa so velike razlike med subvencijami, ceni storitve ter posledično ceni, ki jo plačajo uporabniki (graf). V štirih občinah, Brezovici, Igu, Odrancih in Škofljici, je pomoč za uporabnike že šest let brezplačna, saj celotne stroške krijejo iz občinskih sredstev. Od lani je tako tudi v občini Dornava. V Ljubljani na primer občina pomoč na domu subvencionira 80-odstotno.
Celotni stroški za uro pomoči na domu so bili konec leta 2012 v povprečju 17,57 evra, kar je za 27 centov več kot leto poprej. Postopoma se zvišujejo, ugotavlja Mateja Nagode, saj je bila leta 2007 ura pomoči 13,85 evra. Najvišje stroške storitve so lani imeli občini Loška Dolina (24,34 evra) in Ilirska Bistrica (24,04), najnižje pa Dornava (11,50) in Lovrenc na Pohorju (12,17).
Povprečna potrjena cena za uro pomoči na domu, ki jo plača uporabnik, je bila lani ob delovnih dneh 5,27 evrov, kar je 15 centov več kot leto poprej. Najvišjo ceno so uporabniki plačevali v Loškem Potoku (9,69 evra). Manj kot tri evre plačujejo v občinah Lovrenc na Pohorju (2,41), v Bovcu (2,83 evra) ter v občinah Benedikt, Cerkvenjak, Lenart, Sv. Trojica v Slovenskih goricah, Sveta Ana in Sv. Jurij v Slovenskih goricah ( 2,81 evra).
Močno okleščena aktivna politika zaposlovanja
V omenjeni raziskavi ugotavljajo, da so lani slovenske občine v povprečju zagotavljale 77 odstotkov vseh sredstev za pomoč na domu, uporabniki dobro petino, država pa je prispevala 1,5 odstotka. Pri slednji so bila to sredstva Zavoda RS za zaposlovanje, namenjena ukrepom aktivne politike zaposlovanja (APZ). Lani so bila ta sredstva v primerjavi z leti prej veliko nižja, znašala so 289.743 evrov, kar je samo 17,5 odstotka zneska, ki je bil temu namenjen leta 2011.
Socialno oskrbo na domu je lani izvajalo 911 oskrbovalk, kar je ena in pol več kot predlani in 13 manj kot leta 2010. Večina, 93 odstotkov, jih je bilo redno zaposlenih, 1,3 odstotka v okviru subvencioniranih zaposlitev APZ, 4,3 odstotka prek javnih del in 1,7 odstotka v okviru drugih pogodbenih razmerij. Oskrbovalka je v povprečju skrbela za osem uporabnikov, pri posamezniku pa je bila povprečno eno uro.
Dobra desetina občin pa se srečuje s pomanjkanjem kadra. Med vzroki izvajalci storitve navajajo, da gre za fizično zahtevno delo s starejšimi in ljudmi s posebnimi potrebami, neenakomerno porazdeljen delovni čas, težave pri pridobivanju oseb z ustreznimi delovnimi izkušnjami in primerno izobrazbo. Dogaja se tudi, da se zaradi boljšega plačila osebe, primerne za to delo, raje zaposlujejo v sosednjih državah, na primer v Italiji. Med sistemskimi vzroki pa opozarjajo na okrnjene proračune občin, zaradi česar ne odobrijo novih zaposlitev, pa tudi omejitve pri kandidiranju v programih javnih del.
