Tiskane izdaje
Piran – Pred sto leti je bil Piran bolje povezan s svetom, kot je danes. Tako s precej nostalgije trdijo Pirančani, ko obujajo zanimiv jubilej: v petek opoldne je namreč minilo natanko sto let, odkar je s Tartinijevega trga prvič odpeljal tramvaj proti Luciji. Vozil je na elektriko, o takšnem prevoznem sredstvu lahko zdaj v Piranu samo sanjajo.
Stoletnice piranskega tramvaja se je spomnil piranski arhiv iz Pokrajinskega arhiva Koper, ki je skupaj s skupnostjo Italijanov na to temo pripravil razstavo v avli piranske občinske palače.
O tramvaju lahko veliko pove še kar nekaj Pirančanov, ki so živeli v prvi polovici prejšnjega stoletja in se tramvaja ter tračnic še spominjajo. Tako tudi Giulio Ruzzier, ki je za razstavo pripravil več slikarskih upodobitev nekdanjega tramvaja.
Avtor razstave je piranski arhivar Alberto Pucer, ki se spominja pripovedovanj svoje none, kako so prebivalci bližnjih vasi prihajali z osli in mulami do lucijske postaje, kjer so pustili svoje vozove ali »muše«, kot so jim pravili, naložili pridelek namenjen prodaji na tržnici na tramvaj in se peljali vsako jutro v mesto. Piran je bil trgovsko središče s kar 12.000 prebivalci (trikrat več kot danes), vendar je ob dograditvi železniške povezave med Trstom in Porečom zaradi svoje težavne lege ostal brez železniške postaje. Parencano so vendarle speljali skozi bližnji Portorož in Lucijo. Vlak je začel voziti leta 1902, Pirančani pa so dve leti pozneje najprej vzpostavili povezavo z železniško postajo s konjskimi vpregami.
Oktobra 1909 je začel voziti trolejbus na električni pogon. To je bil prvi električni trolejbus na ozemlju današnje Slovenije. V Piranu so devet let čakali na koncesijo za postavitev tramvajske proge, ki je prišla z Dunaja 11. septembra 1911. Tir so v pičlih šestih mesecih zgradili na razdalji 5,4 kilometra. Za napajanje so uporabili kar obstoječe trolejbusne drogove.
Občina Piran in pokrajina Istra sta za zanj odšteli 150.000 kron. Najprej so imeli v voznem parku štiri vozove na lasten pogon, en odprt in en zaprt vagon in eno delovno vozilo. Prostora je bilo za 40 potnikov (20 sedežev in 20 stojišč). Vozove sta poganjala dva električna motorja po 30 konjskih moči. Elektriko so pridelovali v manjši plinski elektrarni na Bernardinu. Tramvaj je lahko vozil največ 26 kilometrov na uro, a tudi zdaj ne smejo avtobusi voziti bistveno hitreje.
Če upoštevamo, da je imel Piran električni tramvaj, železniško postajo, dnevne ladijske linije s Trstom in istrskimi kraji in od začetka dvajsetih let tudi pristajališče za hidroplane, je res verjetno, da so imeli pred 100 leti boljše komunikacije kot danes. Piranski tramvaj je zadnjič vozil 31. avgusta 1953. Vozove so naložili na velike motorne jadrnice in jih odpeljali v Dubrovnik in Ploče (za Sarajevo).
