Predsednik evropske komisije ločuje poslance

Ljubljana - Slovenski poslanci v evropskem parlamentu (EP) so z delitvijo mandatov v dvaindvajsetih delovnih odborih zadovoljni. Trije so postali polnopravni člani najprestižnejšega zunanjepolitičnega odbora (Jelko Kacin, Lojze Peterle in Zoran Thaler), drugi so bili uvrščeni v odbore, kakor so si želeli. Tako bo Tanja Fajon delovala v odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, Romana Jordan Cizelj v odboru za industrijo, raziskave in energetiko, Ivo Vajgl pa v odboru za razvoj. So pa stališča poslancev izjemno polemična pri izboru predsednika evropske komisije Joseja Manuela Barrosa.

Evropski parlament je v tem tednu na konstitutivni seji, ko so izbrali novega predsednika (Jerzyja Buzeka, EPP), potrdil tudi vse mandate poslancem v delovnih odborih, ki jih je skupaj 22. Kot sta pojasnila Milan Zver (EPP/SDS) in Romana Jordan Cizelj (EPP/SDS), so slovenski poslanci iz njihove politične skupine EPP zadovoljni z uvrstitvijo v delovne odbore, čeprav je sistem delitve mandatov izredno zapleten in odvisen od velikosti države in moči političnih skupin, ki jim pripadajo posamezni poslanci. Dobili so tako rekoč vse, je dejal Zver, kar so si želeli. Zoran Thaler (S&D/SD) meni, da sta s Tanjo Fajon dosegla vse, na kar sta merila od začetka. Tudi Ivo Vajgl (ALDE/Zares) je zadovoljen, ker meni, da bo odbor za razvoj pridobil pomen zaradi zapletenih globalnih odnosov, pri tem pa ima pomembno vlogo EU, medtem ko Jelko Kacin (ALDE/LDS) poleg dejstva, da bo ponovno v zunanjepolitičnem odboru, pričakuje, da bo ohranil tudi položaj poročevalca za Srbijo, ki si prizadeva pridobiti status države kandidatke.

Čeprav se je vročica po delitvi položajev v EP hitro polegla, bo vprašanje novega predsednika evropske komisije še dolgo razvnemalo politične strasti. Zver je obžaloval, da ni uspelo evropskim poslancem že na prvem sklicu izvoliti dosedanjega predsednika evropske komisije Joseja Manuela Barrosa. Razloge za takšen razvoj pripisuje poskusom drugih političnih skupin, da bi pokazale svojo moč pri delitvi položajev v evropskem parlamentu. Drugih možnosti ni, pravi in pričakuje, da bo gotovo potrjen jeseni. »Škoda, da Barroso ni dobil podpore, ker EU v obdobju krize potrebuje delujoče institucije in jasno delitev pristojnosti,« meni Zver. Vajgl takšno stališče označuje za povsem neprimerno, bi pa po njegovem bilo pomembno, da v času krize dobi evropska komisija za predsednika novo ime s svežino in boljšimi idejami. Predsednik evropske komisije bo nedvomno iz vrst EPP, a je njena odgovornost, da ponudi EU alternativo, je prepričan.

Kacin zavrača stališče, da je treba hiteti z Barrosom zaradi stabilnosti evropske komisije, ker ta normalno deluje naprej do izvolitve nove. Po njegovem je nepošteno, da se izbira novega predsednika, še preden so znani novi komisarji, predvsem pa pred koncem institucionalnega dialoga med evropskim parlamentom in Svetom EU. Meni, da je do jeseni, ko naj bi se spet načelo vprašanje predsednika evropske komisije, še daleč, zato se do takrat še vedno lahko poiščejo alternativne rešitve. »Kakšno sporočilo bo to za več kot 400 milijonov Evropejcev v 27 državah članicah, če ne zmoremo več kot enega kandidata za predsednika evropske komisije?« pravi Kacin.

Thaler ugotavlja, da je enotnost v podpori Barrosu le navidezna, ker ni izključeno, da se bo v prihodnjih tednih pojavil še kakšen kandidat, predvsem pa ima Barroso težavo, če bo želel septembra dobiti podporo, tudi zaradi irskega referenduma o lizbonski pogodbi, saj bo moral povedati, katera država po niški pogodbi ne bo imela svojega komisarja.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela