Preiskava o izbrisanih pred koncem

Predsednik komisije DZ, ki se ukvarja z vprašanjem izbrisanih, Robert Hrovat je predstavil osnutek končnega poročila komisije. Osnutek je po besedah Hrovata dokaz, da država "izgublja kredibilnost in verodostojnost" zaradi "nedopustne manipulacije s človeškimi usodami". "Pravo število t. i. izbrisanih oseb je 18.305 in ne 25.671," je zatrdil.

Objavljeno
16. februar 2011 14.57
M. A., notranja politika
M. A., notranja politika
Preiskovalna komisija državnega zbora, ki ugotavlja politično odgovornost nosilcev javnih funkcij za različno štetje izbrisanih, je končala svoje delo, je dejal njen predsednik Robert Hrovat (SDS). Pripravil je osnutek končnega poročila, o katerem bo komisija na zaprti seji brez javnosti razpravljala prihodnji teden. V njem ugotavlja, da je pravo število izbrisanih 18.305, in ne 25.671. S tem večjim številom je bila neupravičeno seznanjena domača in tuja javnost.

»Poročilo je dokaz, da malce tudi moja država izgublja lastno kredibilnost in verodostojnost zaradi nedopustne manipulacije s človeškimi usodami«, je dejal Hrovat. Nerazumljiva malomarnost pri obravnavi človekovih pravic ni bila odpravljena zato, ker je neki politiki ustrezalo število izbrisanih, ki je temeljilo na tej malomarnosti. Število se je neutemeljeno povečalo leta 2009 zaradi nestrokovnega dela ministrstva za notranje zadeve (MNZ), ki ni upoštevalo dejstva, da informacijski sistem MNZ ni bil usklajen s podatki upravnih enot, česar se je MNZ začel zavedati šele, ko so začeli preiskavo. »Zaradi pravnih posledic za posameznike in državo ter odnosa do človekovih pravic je nujno, da MNZ poimensko identificira 7366 ljudi, kolikor jih vodi preveč,« je poudaril Hrovat.

Na navedbe predsednika preiskovalne komisije se je včeraj že odzvala ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal (LDS). V sporočilu za javnost je zapisala, »da po tem, ko je postalo že povsem jasno, da so bili izbrisani ena najbolj množičnih kršitev človekovih pravic v samostojni Sloveniji in temen madež na naši osamosvojitvi, se SDS še vedno ne more sprijazniti, da ji je vlada z rešitvijo tega problema vzela najljubšo igračo. Zato besno išče načine, kako bi se ji maščevala, četudi to pomeni vlaganje kazenskih ovadb. SDS tako vsak dan znova dokazuje, da je stranka, ki živi v preteklosti in se hrani iz tega, da ohranja pri življenju zgodbe, ki so nas nekoč delile.«