Tiskane izdaje
Murska Sobota − Že skoraj dvajset let je minilo, odkar je Društvo za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot začelo postopke za zaščito prekmurske šunke kot avtohtone, posebne tradicionalne prekmurske kmečke mesnine. Leta 2004 so najprej dosegli zaščito geografskega porekla te šunke na ravni države, leta 2012 pa evropsko zaščito geografske označbe. A edini večji proizvajalec certificirane šunke je še vedno Janko Kodila s svojo mesarijo. In tako bo verjetno ostalo tudi v prihodnje.
Veliko bolj znanega in prav tako evropsko zaščitenega kraškega pršuta namreč v Sloveniji kljub propadu nekaterih velikih mesnih industrij na leto proizvedemo okrog 110.000 kosov, prekmurske šunke pa le kakšnih 2500 ali 2600. In prav je tako, pravi Janko Kodila, ki je največji od treh certificiranih proizvajalcev prekmurske šunke in obenem edini resen, komercialni proizvajalec. »Prekmurska šunka je tako poseben izdelek, ki zahteva kakovostno surovino, veliko ročnega dela in dolge, leto dni trajajoče postopke priprave, sušenja in zorenja, da ga preprosto ni mogoče proizvajati množično in poceni. Zato vsaj mi količin proizvodnje − sami proizvedemo kakšnih 2500 šunk na leto − ne bomo več bistveno povečevali, ampak bomo gradili na vrhunski kakovosti in na vključevanju prekmurske šunke v promocijo Prekmurja kot kulinarične destinacije in v vrhunsko kulinariko nasploh. Tudi po zaslugi našega Društva za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot sta zdaj prekmurska gibanica in prekmurska šunka znani po vsej Sloveniji in tudi zunaj njenih meja, s tem pa je postalo bolj znano in ljubiteljem kulinarike privlačnejše tudi samo Prekmurje.«
Janko Kodila je pravzaprav vse svoje uspešno podjetje, ki v dveh oblikah zaposluje čez trideset ljudi, zgradil na filozofiji butične proizvodnje vrhunskih mesnih izdelkov po temu primernih cenah. »Če bi po tem, ko sem prevzel očetovo mesarijo, ostali pri prodaji svežih zrezkov in izdelavi hrenovk, nas ne bi bilo več,« pravi in našteva nove izdelke in mesa prašičev pasme mangalica, ki jih razvijajo in že prodajajo poleg prekmurske šunke. O prekmurski šunki pa pravi, da je verjetno nikoli ne bomo proizvajali toliko kot kraških pršutov. »Šunka ima komercialni potencial le v smislu vrhunske kulinarike in se mi ga ne zdi vredno meriti s količinami proizvodnje. Mi nočemo graditi na količini in to ni samo naša filozofija, ampak tudi realen potencial prekmurske šunke. Z zaščito in promocijo prekmurske šunke pa je teren pripravljen za vsakogar, ki bi želel vlagati v njeno proizvodnjo.«
Če bi bila Gornja Radgona v Prekmurju, bi bila zgodba o količinah proizvedene prekmurske šunke morda drugačna. Tam je namreč mesna industrija Panvita MIR, ki je po evropski zaščiti prekmurske šunke kazala veliko zanimanje za pridobitev certifikata in za njeno proizvodnjo, toda ker je možnost proizvodnje te mesnine omejena na območje Prekmurja, to ni bilo mogoče, pravi član uprave Panvite MIR in direktor Panvite Peter Polanič. »Zelo radi bi proizvajali prekmursko šunko, pa je v naših obratih v Gornji Radgoni ne moremo, da bi postavili nov obrat samo za proizvodnjo prekmurske šunke v Prekmurju, pa ni smiselno. Panvita MIR ustvari z vsemi sušenimi mesninami le kakšno desetino vseh prihodkov, kar je premajhen delež, da bi se nam izplačalo postavljati nov obrat. V radgonskih obratih pa proizvajamo izdelek, ki je zelo podoben prekmurski šunki in pri njegovi proizvodnji precej upoštevamo specifikacijo za prekmursko šunko, vendar ga zato, ker nimamo certifikata, ne moremo tako poimenovati.«
V Prekmurju imata poleg Janka Kodile certifikata za proizvodnjo prekmurske šunke le še dve turistični kmetiji, Passero v Tešanovcih in Puhan v Bogojini. Jože Puhan pravi, da sami proizvedejo kakšnih šestdeset ali sedemdeset šunk na leto in da vse prodajo kot narezke na svoji turistični kmetiji. Pri prihodku se mu to, da proizvaja certificiran izdelek, ne pozna kaj veliko, vendar vztraja zaradi promocije Prekmurja in tukajšnje kulinarike. Za povečevanje proizvodnje in za prodajo celih šunk niso zainteresirani, saj so premajhni, pravi.
