Tiskane izdaje
Kot izgovor, da nam je Wulf Hessulf iz njihovega podjetja zanikal kakršen koli stik s slikarjem, navajajo, da Hessulf v času, ko smo se pogovarjali z njim, zaradi strukturnih sprememb podjetja ni vedel, da so s Cekuto imeli pogodbo. Cekuta, o katerem je za naš časopis tudi eden glavnih osumljencev afere Hans Wolfgang Riedl povedal, da je za svoje »dobro opravljeno delo na področju protidobav in opazovanja konkurence« zaslužil (od Riedla) 340.000 evrov, o sodelovanju z orožarji sicer še vedno molči. Zanika vse in pravi, da je le »slikar, ki slika«. Patria je Cekuti v času, ko je imela z njim odprto svetovalno pogodbo, izplačevala 4000 evrov na mesec. Med tistimi, ki so v zadnjem času začeli intenzivneje brskati po spominu, pa je tudi naš sogovornik Jože Zagožen, eden izmed osumljencev v aferi. O sebi pravi, da ne laže in da z afero nima nič.
Kolikokrat so vas že dobili na laži, gospod Zagožen? Ste lažnivec?
(dolg premislek) Najprej bi odgovoril s tistim Pascalovim stavkom, ko je rekel: Mnogokrat sem mislil to, česar za nič na svetu ne bi povedal, nikoli pa nisem govoril tega, česar nisem tudi mislil. Laži se načelno izogibam. Ne govorim o Patrii, govorim na splošno; ni pa nujno, da kdaj nisem česa zamolčal ali nisem hotel komentirati. Vendar naj poudarim, da se aktivne laži zelo izogibam. Vem namreč za Franklinove besede, ko je rekel, da nihče nima tako dobrega spomina, da bi lahko neomejeno lagal. In to vem že od mladih nog, na laži te hitro dobijo, saj si človek ne more zapomniti vsega, kar je rekel. Laži se zatorej zelo izogibam, se je ne poslužujem. Praviloma ne.
Razlike med vašimi lanskimi besedami na t. i. Cviklovi komisiji in letošnjimi, ki ste jih izrekli po nekaterih v našem časopisu objavljenih razkritjih, torej ne moremo enačiti z lažjo. Za kaj potem gre? Za vašo taktiko ali za, kot ste omenili prej, zamolčanje? Kot novinar si stvari ne znam drugače razlagati.
Novinarji ste pač novinarji; po neki definiciji je novinar mrhovinar. Ker živite od slabih, ne od dobrih novic. Živite od zgodb. To vem, saj sem bil tudi sam urednik časopisa, zaradi česar vam tega tudi ne zamerim. Na Cviklovi komisiji nisem povedal nič takšnega, kar ne bi držalo. Zapisnika z zaslišanja žal nimam, vendar zagotovo nisem povedal nič takšnega, kar ne bi bilo res. Zahtevati od mene, da se spomnim stvari, na katere je spomin negotov ali se mi tisti trenutek sploh niso zdele pomembne, ali pa tudi stvari, ki bi lahko bile le povod za neko linčanje ali pisanje, pa se mi ne zdi potrebno. Bistveno je, da sem tam povedal nekaj, kar sem že stokrat ponovil: od nikogar nisem ne zahteval ne dobil nobene podkupnine, niti je nisem nikomur dal. Tudi posredoval nisem pri nikomer za izbiro Rotisa oziroma Patrie - ne v vladi ne na obrambnem ministrstvu. To je bistvo vsega. Tudi glede obiska Črnkoviča [Ivan Črnkovič je direktor podjetja Rotis, ki je poslovni partner Patrie] nisem nikdar tajil: je pa res, da se podrobnosti nisem spomnil. Spomnil sem se jih šele po tem, ko sem videl zapisnik s tega srečanja. Takrat sem si rekel, to je to. Veste, takrat sem imel ogromno drugih sestankov, na tisoče jih je bilo, in danes se za mnogo ljudi niti ne spomnim več, da smo bili skupaj.
Javnost lahko glede afere Patria izbira med dvema »resnicama«: prva je, da je nekdanji premier Janez Janša tik po tem, ko je prišel na oblast, za plačilo zastavil svoj položaj za izbor finskega orožarja, druga pa, da je omenjeno iz Slovenije na Finsko vržena laž, konstrukt. Obe resnici sta sami po sebi šokantni, odmevni in po svoje absurdni. V eni nastopate tudi vi ...
Poglejte, čisto pošteno bom rekel: trdno mislim, da se Janša na podlagi denarja ni odločal. Ne glede na mene. Mislim tudi, da mu je bilo vseeno, ali ta posel dobi Rotis ali ne, prav tako pa menim, da je poznal kvaliteto Sistemske tehnike. Kot sem slišal, je tudi on vedel, da je ta dvomljiva. Sicer pa je Patrio izbrala za to ustanovljena komisija in ne verjamem, da je Janša klical Erjavca [tedanjega obrambnega ministra Karla Erjavca] ali katerega koli drugega člana te komisije in vplival nanj. Nimam razlogov, da bi se Janši prilizoval, vendar mislim, da se mu tukaj godi krivica.
Torej verjamete, da je bila afera sestavljena v Sloveniji, kriminalist iz daljne Finske pa je v njej prevzel glavno vlogo ter se preoblekel v nekoga, ki se od daleč ukvarja s politiko majhne oddaljene države?
Mislim, vsaj glede na to, kako so se stvari dogajale pred lanskimi državnozborskimi volitvami, da je bil nesporno interes iz Slovenije, da so se volitve tako končale, kot so se. Mislim, da je bila afera pretežno sprovocirana v Sloveniji, tudi za to oddajo Resnica o Patrii. Za afero pa so se nekatere stvari tudi izrabile, denimo obisk Črnkoviča pri meni.
Se vam kot poslovnežu zdi normalno, da je bilo pri tem finsko-slovenskem orožarskem poslu toliko posrednikov, ki jih je nekdo moral plačati? Zakaj, denimo, Janša, ko je izvedel zanje, kot premier ni reagiral in stvari razčistil? Zakaj ni udaril po mizi, to je menda rad počel.
Presenečen sem, da je v tem poslu toliko posrednikov, a očitno res so. Ne vem pa, ali je Janša vedel zanje oziroma ali je imel takrat, ko je bil premier, tudi dokaze, da obstajajo. Velika neumnost in popolnoma nerazumljivo pa je po mojem mnenju tudi to, da bi kdo tako velike vsote denarja izplačal že pred prevzemom prvega oklepnika. Da je plačeval vnaprej. Kajti, vsaj po svetu je tako - ko kdo dobi plačano provizijo, jo dobi od prodane količine. Če ne proda nič, ne dobi ničesar. Zato ni logično, da bi bil tako velik denar izplačan že vnaprej. Kaj so tukaj stari posli med Hansom Wolfgangom Riedlom in Walterjem Wolfom, je pa čisto druga, za zgodbo nepomembna stvar. Da bi mi kdo dal denar iz svojega žepa, izhajam iz dejstva, o katerem ste pisali: torej da je Riedl policiji dokazal, kam natančno je poslal denar na Tajsko, je nemogoče. To bi bil vendar čudež!
Kako se bo po vašem končala ta saga o patriah; bo kdo končal za zapahi? Kaj razmišljate o tem?
Kar zadeva mene in Janšo, je stoodstotno jasno, da pravne podlage za to ni. Vendar se bojim, da so apetiti politike preveliki, da bi to zgodbo končali. Dopuščam možnost, da bodo kljub vsemu dane ovadbe - ne govorim o ovadbi zoper mene -, ker si preiskovalci ne morejo dovoliti, da bi na svoje rame prevzeli breme, da iz zgodbe ne bi bilo nič. Interes vladajoče politike bo, da se vroči kostanj da na tožilstvo, kjer se bodo z njim še nekaj časa greli. Ta zgodba je zasnovana kot prvorazredna politična zgodba.
Krožijo govorice, da sta se z gospodom Janšo sporekla prav zaradi te afere.
To je velika neumnost. Z Janšo nisva sprta, še vedno sem član SDS. O nekaterih stvareh sem sicer imel drugačno mnenje kot on ...
Več v sredini tiskani izdaji Dela
