Tiskane izdaje
Slovenijo je dosegel nov val beguncev, ki po pričakovanjih le potujejo skozi državo. Prav zaradi prepričanja, da bodo hoteli čim prej proti severu, se nihče ne ukvarja z integracijo prosilcev za mednarodni azil, je opozoril Franci Zlatar s Slovenske filantropije, čeprav je zelo pomembno, da so aktivni, in ne prepuščeni čakanju na odločbo.
Ko se begunci po dolgem potovanju in na robu izčrpanosti končno prebijejo na varno in po možnosti celo v zaželeno državo, izraze zmagoslavja pogosto zamenjata zdolgočasenost in vdanost. Iz kolesja, ki ga poganjajo tihotapci in nečloveška mejna politika, padejo v kolesje birokracije, ta pa se ne zmeni za to, da so naveličani čakanja na možnost boljšega življenja.
V Catanii na Siciliji so zato združili skupini čakanju prepuščenih beguncev in osamljenih ostarelih – da bi oboje iztrgali dolgočasju. Enkrat na teden begunce, ki mesece ždijo v izoliranem sprejemnem centru Mineo na Siciliji, naložijo na tovornjaček in jih peljejo v dom za starejše občane.
Ta teden sta med njimi 35-letni nigerijski pastor Enok in 28-letni gambijski voznik tovornjaka Mamadou. »Elena, to je Enok, pastor, ki se je iz Nigerije namenil v Libijo, da bi tam pomagal, potem pa je bil prisiljen pobegniti in tako je pristal tukaj,« ga je predstavil Piero Giglio iz verske skupnosti Sant'Egidio, ki je pobudnica akcije. Govoril je glasno, kajti italijanski ženici so leta že precej načela sluh. Z nasmehom je sprejela Enockovo dlan in mu začela pripovedovati o svojih potovanjih po svetu in o tem, kako so Siciljanci množično emigrirali v Ameriko po drugi svetovni vojni.
Na drugi strani sobe, kjer si ostareli sicer krajšajo čas z gledanjem televizije, se je oglasil sivolasi Guiseppe in ogovoril mladega Mamadua in kmalu izvedel, da je še samski. To ga je začudilo, a ga je hitro potolažil: »Na Siciliji je lepih deklet na pretek.« Mamadou je bil zadovoljen: »Prijetno se je srečati z njimi. Ne delajo razlik, prijazni so do nas in veseli, ker nas vidijo.« Piero Giglio pa je dodal, da imajo starejši Siciljanci in mladi prosilci za azil v resnici bistveno več skupnega, kakor je videti na prvi pogled. Tudi starejši so morali zapustiti svoje domove in zaživeti drugje, hkrati pa so oboji ujetniki časa. »Begunci v sprejemnem centru Mineo ne morejo začeti z novim življenjem, ne morejo delati, zato spijo po 16 ur na dan. Čakajo mesece, včasih leta, ne da bi kar koli počeli. Prostovoljstvo osmišlja tudi njihovo življenje.«
Novinarji za en dan
Po obisku doma za starejše sta se Enok in Mamadou pridružila skupini prosilcev za azil, ki so prav tako opravljali prostovoljno delo – pripravljali so sendviče za brezdomce. V podobnih dejavnostih, h katerim jih povabi omenjena verska skupnost, sicer sodeluje okoli 50 migrantov. Podobno so v svoje delo vključili migrante pri danskem dnevniku Information; dvanajst novinarjev, ki so v njihovo državo pribežali (nekateri nedavno, nekateri že pred leti), so povabili, da jim pomagajo urediti izdajo eno izmed izdaj. »Vsak dan govorimo o beguncih, danes pa begunci govorijo o nas. Postali so dodatni člen v politični razpravi,« je povedal urednik časnika Christian Jensen. Danska levosredinska vlada namreč ni naklonjena valu migrantov, kar je pokazala tudi tako, da je zmanjšala socialno pomoč za priseljence in omejila njihovo pravico do pridobitve stalnega prebivališča. Omenjeno številko Informationa, sicer enega izmed manjših danskih časopisov z naklado okoli 20.000, je zaznamoval uvodni članek iraškega novinarja o stiski žensk, ki ostanejo v domovini, ko moški odidejo.
Z integracijo se nihče ne ukvarja
Po podatkih Evropske agencije za zunanje meje Frontex v prvih devetih mesecih letošnjega leta v Evropsko unijo prišlo več kot 710.000 migrantov, kar je bistveno več kot lani (282.000 v vsem letu), do konca leta naj bi se ta številka povzpela na milijon. Hkrati o podobnih podatkih poročajo iz Nemčije, kjer pričakujejo letos 800.000 prošenj za azil. Skozi Slovenijo je šel po uradnih podatkih val okoli 3500 ljudi, v pričakovanju naslednjega so pripravili okoli 8000 nastanitvenih zmogljivosti, Slovenija pa je pred velikim izzivom, ali bo vztrajala, da se beguncev čim prej znebi ali pa jih bo poskušala tudi zadržati, kot je na nedavni okrogli mizi dejal Damir Josipovič z Mirovnega inštituta.
Zaradi pričakovanja, da bodo begunci državo samo prečkali, se nihče ne ukvarja z integracijo, je opozoril Franci Zlatar, ki se na Slovenski filantropiji ukvarja z migracijami. Pri nas lahko prosilci za azil oziroma mednarodno zaščito začno delati po devetih mesecih, če jim do takrat ne izdajo nobene odločbe (evropska direktiva o sprejemnih pogojih dopušča državam, da po svoje uredijo to obdobje v zakonodaji, ne sme pa biti daljše od enega leta; v Italiji, denimo, so ta čas skrajšali na dva meseca).
Zelo pomembno je, da je ta čas čim krajši in da imajo prosilci za azil dostop do trga dela, je poudaril Zlatar, kajti vsakršna oblika dela jih motivira, da ostanejo aktivni. »Dobro bi bilo, če bi imeli že v času, ko čakajo na odobritev prošnje, možnost za usposabljanje na delovnem mestu ali prakso z mentorstvom, ne pa da nemočno čakajo.« Ena izmed oblik bi bila tudi družbeno koristno delo, vendar v tem času ne razvijajo svojih poklicnih sposobnosti, je dodal. Na Slovenski filantropiji sicer vključujejo begunce v prostovoljno delo, v tem času jih sodeluje kakih 15, vendar to niso begunci iz zadnjega vala (iz tega je zelo malo, do 40 prošenj za mednarodno zaščito).
