Tiskane izdaje
LJUBLJANA – Prav ta teden je bilo v slovenskih medijih, tudi v Novicah, veliko poročanja o uspehih slovenskih kriminalistov, ki so odkrili preprodajalce drog, tudi indijske konoplje, latinsko Canabis indica, iz katere pridelujejo marihuano, pogovorno bolj znani kot gandža, za zvijanje tako imenovanih džojntov, ki ob zaužitju povzročajo psihoaktivne učinke. V večini držav je prepovedana, tudi v Sloveniji, štejejo jo sicer med mehke, a vseeno aktivne droge.
Preprodajalci zasvojenci
Nekdo je imel na Viču cel laboratorij, zasegli so mu 4500 rastlin, s katerimi bi lahko zaslužil 400.000 evrov. V Sloveniji je marihuana vroča roba in zategadelj je tudi nič koliko preprodajalcev, ki opojno travico na vse mogoče načine pretapljajo v denar. Običajno imajo stalne stranke, pojavljajo se na izbranih mestih, čestokrat tudi pred šolami. Na slovenski policiji je tudi poseben oddelek za droge, kjer imajo, še posebno v zadnjem času, kar precej dela. In to uspešnega. Med preprodajalci so največkrat zasvojenci, ki so običajno stari znanci organov pregona.
Novinarka na delo
Pa smo se odločili, da bomo v eni naših akcij, v katerih med drugim preverjamo lahkovernost državljanov, pa tudi njihovo ozaveščenost, na dilersko fronto poslali našo mlado novinarko Karmen, ki je pri belem dnevu sredi bele Ljubljane ponujala – marihuano. Oziroma gandžo, špinele, džojnte, plombe, rakete, pihiče ... izrazov je, kolikor hočete, za enga sfrkat, spohat, zmotat, zviznit ...
Prej smo seveda obvestili policijsko upravo in vodjo operativnokomunikacijskega centra Ljubljana na interventni številki 113, da se bo naša dilerka točno opoldne pojavila v bližini Prešerca in na živilskem trgu.
Seveda nismo hoteli, da bi našo marljivo sodelavko s kiblo po hitrem postopku odpeljali na Povšetovo. Opazili pa smo nekaj gospodov, ki so kakor mimogrede opazovali našo Karmen. Vse pod kontrolo. Tako je prav! Saj smo pravna država!
Rahlo zmerjana dilerka
Pa sem jo prodajala, travico opojno. Ni bila prava. V beli posodi, na kateri je pisalo marihuana, je bil le zeleni čaj z limono. Krst je bil kilav. Brez zadržkov sem pristopila do dveh damic, ki sta na Čopovi v bifejčku sredi ceste srkali kavo.
»Bi mogoče kupili marihuano? Zelo poceni, pa dobra roba.« Le začudeno sta me pogledali.
»Hvala lepa, ne uporabljamo tega.« Pa sem šla.
Na Prešernovem trgu sem srečala na videz sumljivega fanta in zdelo se mi je, da bi ga moja ponudba lahko zanimala.
»Te zanima trava? Imam neko novo robo. Zelo poceni,« sem dejala in se sumničavo obračala okoli.
»Ja, koliko pa stane?«
»Ni draga. Moram se je znebiti, imam bale doma.«
»Mah, ne bom, sem nehal s tem sranjem. Bo kdo drug kupil!« Tolažbe sem bila vesela.
Nato sem se čez Tromostovje odpravila na tržnico, da preverim, kaj prodajajo zeliščarke. Konkurenca? Nič sumljivih zadev nisem našla, nič podobnega moji marihuani. Ostala sem tam in ustavljala mimoidoče. Predvsem mlajšo generacijo, saj sem preverjala, ali je gandža še moderna. Odgovor so bili le začudeni pogledi in nekaj komentarjev: »Ne, hvala«, »Sori, nimam časa za te bedarije!«, »Ej, hvala. Že dolgo ne kadim več!«
Mimo mene je šel trio prikupnih, lepo oblečenih gospodičen in tudi njim sem zaupno ponudila svojo robo. Dobila sem le grde poglede in žaljivko: »Ti si prfuknjena!«
Je pa sodelujoči v naši akciji, ki je od daleč spremljal moje početje, slišal njihov zanimivi pogovor.
»Mater, a si vid'la, kar sred' belega dne ponuja gandžo?«
»Če bi jo Ludvik videl, jo spreša!«
»Vsaj prašala bi, po kol'k' je.«
»Stara, brez veze, sej vidiš, da je prfuknjena. Kdo pa še gandžo prodaja na placu?!«
Najbrž sem bila res edina.
Hip zatem pa sta me ustavila dva fanta, ki sta želela, da izpolnim anketo. Pa sem jima predlagala kupčijo: »Jaz izpolnim anketo, vidva pa malo trave kupita?«
»Oh, my God! Niti slučajno ne!« sta odvrnila prestrašeno.
Pojasnila sem jima, da gre le za akcijo Novic in da v posodici sploh ni marihuana. »Še dobro, ne marava drog,« sta mi odgovorila.
Ustavila sem se še pri umetniku, ki je na Čopovi s kredo risal po tleh. Umetniki ga menda radi pohajo. Pa sem se zmotila.
»Bi kupil marihuano?«
»Kaj pa je to marihuana?« me je presenetil z vprašanjem.
»Ja trava, ne. Droga, gandža, džojnt za kadit,« sem ga poučila.
»Ne, ne, ne, tega pa meni ne boš prodala. Raj' se sama skuliraj!«
Nič od posla
Na Čopovi sredi opoldneva mrgoli ljudstva. Kar malo agresivno sem ponujala dobro in poceni robo, vendar ni bilo interesentov. Dve smrklji sta sicer staknili glavici, se nekaj hihitali, nakar me je ena potihoma vprašala, po čem imam travo, a jo je druga butnila od zadaj: »Dej nehi, brez veze, na Čopki še noben ni nikol' prodajal gandže!«
In sem bila ob edini morebitni posel, a vseeno kar zadovoljna, saj sem tudi sama proti vsem drogam in niti slučajno ne podpiram konzumiranja tovrstnih zadev. Čeprav je bilo v zadnjih dneh veliko objavljenega, kako so zaprli cel kup dilerjev, kot pravijo preprodajalcem drog, smo z našo akcijo vendarle dokazali, da vsaj v središču prestolnice ni pretiranega zanimanja zanje.
Smo pa bili na koncu vseeno kar malo razočarani. Ugotavljam, da ozaveščenost Ljubljančanov ni ravno na zavidljivi ravni. Čeprav sem debelo uro in več kar precej javno vsenaokrog ponujala po zakonu prepovedano substanco, prav nihče ni poklical na 113, da bi prijavil diler'co z marihuano.
No, ali pa Ljubljančani niso špeckahle?
