Pri trgovcu z novci, ki je župan

Ljubljane - Pretekli ponedeljek, pol ure čez poldan. Dvorana Ivana Hribarja v prostorih župana ljubljanske prestolnice. Pridemo prvi. Na obeh koncih zloščene ovalne mize ležijo, lepo zloženi v vrsto, po trije prepognjeni listi papirja, formata A4. S svojo brezbrižnostjo takoj vzbudijo kanček moje pozornosti, a nič več od tega. Tisti hip mi namreč še na misel ne pride, da bodo usodni za nas, in da so tam z enim samim namenom - preprečiti, da bi bili, čeprav favoriti, izbrani na enem izmed mestnih razpisov.

Konkurenca, ki sicer domuje le streljaj od mestne hiše, zamuja. Ker je tišina za čakajoče vedno malce mučna, se z mestnim načelnikom za kulturo zapleteva v pomenek. Ko že ne veva več kaj, čeprav se oba vljudno trudiva, pridejo zamudniki. Težka kategorija. Predsednik uprave in član uprave konkurenčnega podjetja. Naše vrste so skromnejše, čeprav številčnejše: izvršni direktor ter odgovorni urednik Dela, naša pravnica in moja malenkost v osebi avtorice vsebinskega dela projekta. Še vedno nam ni potegnilo. Dve minuti za zamudniki vstopi župan Ljubljane.

Na tem mestu potrebuje bralec nekaj predzgodbe. Začelo se je pred slabimi tremi meseci, ko je mesto objavilo razpis za izbor izvajalca projekta »Izdajanja kulturnega štirinajstdnevnika za obdobje od aprila 2010 do marca 2013 v okviru projekta Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010«. Razpis je bil zahteven, natančen, zelo jasno je tudi opredelil strogi nadzor nad porabo dodeljenih javnih sredstev. Nič nenavadnega, saj je mesto triletni medijski kulturni projekt ocenilo na milijon evrov, okvirna razpisna sredstva pa na 700.000 evrov. To v kulturnih, pa tudi medijskih razpisih ni malo za en projekt. Vložek ministrstva za kulturo, ki se je iz neznanih razlogov izločilo iz postopka razpisa in začuda odreklo besedi pri končni odločitvi, naj bi v treh letih znašal 150.000 evrov. Vložek mesta pa preostalih 550.000. Prijavitelj je moral zagotoviti najmanj 300.000 lastnih sredstev. Razpis je bil naklonjen močnejšim in referenčnim medijskim hišam, ki že izdajajo kakovosten tiskan medij. Tudi zato se je nanj najbrž prijavilo samo pet založnikov, med njimi naša založniška hiša.

Strokovna komisija dvakrat izbrala Delo

V začetku avgusta, kar je bilo res učinkovito za običajno življenje javnega razpisa, smo prejeli obvestilo o predlogu strokovne komisije in o mnenju pristojne uslužbenke glede ocene in izbora projektov, ki so prispeli na razpis. Komisija, ki ji je predsedoval dr. Miha Kovač, člana pa sta bila še dr. Aleš Debeljak in dr. Marko Milosavljevič, je v sofinanciranje predlagala najviše ocenjeni projekt. Ta projekt je bil projekt Dela.

Od 100 možnih točk smo jih dobili 97, drugouvrščeni pa 90 točk, ki so v razpisu predstavljale tudi spodnjo mejo, da je prijavljeni projekt v ciljni črti sploh lahko izbran. Pristojna uslužbenka je od Dela in drugouvrščenega kandidata »pred dokončno odločitvijo«, kot je zapisala, zahtevala nekatera dodatna pojasnila in izjave, med njimi tudi takšna oziroma takšne, ki niso bili predmet razpisa. Zdelo se je sumljivo, a smo pridno odpisali. Ob pregledu predloga strokovne komisije smo sicer ugotovili, da smo za razpisni kriterij višjega deleža sredstev, ki jih predlagatelj zagotavlja iz lastnih virov, dobili enako, resda najvišje število točk, kot nam najbližji konkurent, čeprav smo zagotavljali lastni vložek v višini 700.000 evrov, konkurent pa pomembno manj. Zdelo pa se nam je, da je naša prednost dovolj velika in se na predlog komisije nismo pritožili. Še posebno, ker je bila pred drugouvrščenim pridobljena predvsem pri tistih kriterijih, ki so opredeljevali sámo programsko zasnovo projekta in njegovo inventivnost, ter reference uredniškega odbora in zunanjih sodelavcev. To je bila naša prva, še zelo naivna napaka.

Skupaj s pritožbami dveh prijaviteljev, tudi našega konkurenta, je naše izjave in pojasnila v presojo spet dobila strokovna komisija. Svoje odločitve ni spremenila niti za vejico in je v sofinanciranje ponovno predlagala Delov projekt. S tem mnenjem strokovne komisije naročnik razpisa prijaviteljev ni nikoli uradno ali kako drugače seznanil. Vsaj Dela ne.

Nepoštene razjasnitve »nekaterih nejasnosti«

Prejšnji petek je na naš in elektronski naslov konkurenta, kot »prejemnikov najvišje ocene strokovne komisije«, prispelo županovo vabilo na sestanek, katerega namen naj bi bila »razjasnitev vseh okoliščin, pomembnih za sprejetje odločitve o končnem izboru«, pa tudi »ugotavljanje vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembni za sprejem odločitve o izboru projekta«. Delo je na mesto takoj vrnilo dopis z vljudno prošnjo, naj naročnik razpisa natančno pojasni, za razjasnitev katerih okoliščin in ugotavljanje katerih dejstev bo šlo. V ponedeljek nam je bilo v telefonskem pogovoru s pristojno uslužbenko »pojasnjeno«, da naj bi se pogovarjali o »nekaterih nejasnostih« glede naše ponudbe, zlasti glede natančnega števila posameznih izdaj na leto, potem o tem, ali bo novi projekt samostojna edicija ali priloga Dela, ter »glede vašega vložka v projekt«. Vse to smo sicer naročniku razpisa nazorno razložili že v avgustovskih izjavah. Na vprašanje odgovornega urednika Dela, ali je lahko bolj konkretna, je odgovorila, da se bomo tako ali tako vse pogovorili na sestanku. To, da smo dobre tri ure zatem res odšli na sestanek, ne pa zahtevali uradno in natančno pojasnilo, o čem naj bi se pogovarjali, je bila naša druga, tokrat ne več le naivna, ampak, priznajmo, amaterska napaka.

Župana argumenti ne zanimajo

Na tem mestu se vračamo v Hribarjevo dvorano na ljubljanskem magistratu. Po uvodnih vljudnostnih frazah je postalo kmalu jasno, zakaj nas na mizi čakajo prepognjeni listi in zakaj se je pristojna uslužbenka nekaj ur prej skrivnostno sprenevedala. Na prazne liste papirja naj bi namreč napisali, koliko smo pripravljeni znižati zaprošeni znesek javnih sredstev. Iz županovega uvodnega govorjenja nam je trudoma uspelo izluščiti še, da je strokovna komisija resda odločila, da je boljše Delo, po dodatnih avgustovskih pojasnilih pa naj bi bilo Delo kar nenadoma izenačeno s konkurentom, »tako da bo zdaj cena odločila, kdo bo dobil projekt«, je bil odločen župan. To so bile za nas popolnoma nove informacije in okoliščine, o katerih nismo do tistega trenutka ne uradno ne kako drugače vedeli ničesar.

Konkurenca se je zdela, vsaj v primerjavi z našo vidno in iskreno osuplostjo, nenavadno sproščena. Namignem, da vstanemo in gremo, ko nam župan ponudi sobo, če bi se radi posvetovali. Enako ponudbo konkurenca zavrne. Presenečeni, kot smo, se vanjo res umaknemo. To je bila naša tretja in najusodnejša napaka, saj bi morali sestanek v tistem hipu zapustiti. Glede na odrezavi in za nas nedostopni županov odnos ter dotedanji potek nam je bilo namreč zelo jasno, da projekta ne bomo dobili. Kljub vsemu se odločimo, da zaradi nam povsem novih okoliščin zaprosimo za vsaj štiriindvajseturni odlog, saj moramo narediti ponoven izračun, svoj predlog pa bomo poslali v pisni obliki. Trgovec z novci, ki je trenutno župan prestolnice, se cinično nasmeje in reče, da ga sploh ne zanima, kako nameravamo ravnati, da lahko tudi odstopimo, da bo tako ali tako dal projekt tretjemu, če nihče od nas ne bo znižal višine zaprošenih sredstev in da bo on odločitev sprejel danes.

Zelo težko je zdržal tudi ob našem monologu, češ da ustrezamo vsem razpisnim pogojem, da nas je strokovna komisija dvakrat ocenila najvišje, da se zavedamo, da je zadnja odločitev njegova in naj pač zanjo prevzame odgovornost, da pa ne razumemo teh nenapovedanih »pogajanj« za sredstva, ki jih je mesto namenilo projektu v samem razpisu. Še manj razumemo način teh pogajanj. Ga ne zanima, je rekel. Kot ga ni zanimalo naše pojasnjevanje, da smo že v prijavi navedli, da bomo 550.000 evrov javnih sredstev v treh letih namenili za izplačilo avtorskih honorarjev zunanjim sodelavcem, torej za intelektualno delo, pri tem pa bomo 700.000 (kar občutno več kot konkurenca) vložili sami. Vi lahko svoj vložek prikažete, kakor hočete, je odvrnil posmehljivo. On že ve. Še najbolj nazoren pa je bil v odgovoru na vprašanje, zakaj je v razpisu potem sploh predvidel 700.000 evrov, če jih hoče zdaj znižati: »Če sem lahko pri garažni hiši razpisano vrednost 24 milijonov v pogajanjih zbil na 17, bom pa to naredil še tukaj.« Tisti trenutek mi je skoraj postalo slabo.

Intelektualno delo in prodajne police

Tu je šlo za javni razpis, ki je želel podpreti izdajanje kulturnega štirinajstdnevnika, s katerim naj bi mesto (z manjšim deležem pa tudi država!) prispevalo k obogatitvi »medijske krajine z vrhunskim tiskanim medijem, ki bo ob kontinuiranem izhajanju odpiral in poglabljal kritično refleksijo«, osredotočen naj bi bil na »področje kulture, medijev in intelektualnega življenja« ter »objavljal poglobljene članke o teh področjih ter kakovostne kulturne vsebine«.

Takšna je bila vsaj dikcija razpisa. Javna sredstva, o katerih naj bi se pogajali s pomočjo praznih lističev papirja (ne da bi bili o tem vsaj predčasno in pošteno obveščeni), so bila torej namenjena plačevanju vrhunskega intelektualnega dela, stroška, ki medijem zaradi gospodarskih razmer in razmer na trgu tiskanih medijev povzroča čedalje večje težave. Ta »pogajanja«, ki smo jih upravičeno doživeli kot nepoštena in izsiljevalska, je trgovec, ki je že večkrat zelo nazorno demonstriral, da ne razume, kaj je javni prostor, pa tudi ne, kaj je javni denar, označil celo kot skrb za javna sredstva.

Denar, za katerega ga je na tem sestanku tako ganljivo skrbelo, ni bil denar, ki bi si ga Delo vzelo zase, ampak denar, ki bi ga Delo (za kar se je v prijavi tudi obvezalo) namenilo v zadnjih letih vse bolj podhranjenemu in razvrednotenemu avtorskemu, torej intelektualnemu delu. Tu se pač nismo pogovarjali o ceni asfalta ali najemu trgovskih polic najboljšega soseda za prodajo toaletnega papirja. Še več. Ne le, da je na sestanku nenapovedane, celo zavestno prikrivane vsebine, nepošteno in očitno kršeč formalna pravila postopka javnega razpisa omalovaževal po mnenju strokovne komisije favorita razpisa ter njegov vloženi trud in transparentno zlorabljal svojo pozicijo moči, brezsramno je izničil tudi delo strokovne komisije same, njene člane pa razvrednotil kot posameznike in kot strokovnjake.

Da bi bil sestanek vsaj malce podoben tistemu, o kakršnem nas je zjutraj po telefonu prepričevala pristojna uslužbenka, smo se morali pred »pogajanji« še obvezati, da bomo izdali najmanj 55.000 izvodov posamezne številke (pogoj razpisa je bil najmanj 4000) in najmanj 26 številk letno (pogoj razpisa najmanj 23), pri čemer pa se ne trgovcu ne konkurenci s svojo ponudbo na mestu samem ni niti sanjalo o tem, da je število izdaj neke publikacije odvisno od specifičnosti posameznega koledarskega leta.

Mesto, to sem jaz

Trgovca je ob naših vprašanjih - konkurenca začuda ni imela niti enega - vidno minevalo potrpljenje. Zdaj pa napišite ponudbe! Mi na naš list zapišemo, da v vsakem primeru zaprosimo za 10.000 evrov manj javnih sredstev od konkurence. To je bil seveda namerni cinizem, ki pa trgovca, ko ga zasliši, dobesedno požene s stola. S prstom, uperjenim proti ekipi konkurence, ki je ponudila 599.000 evrov, in s presenečeno jeznim obrazom, obrnjenim proti nam, s povišanim glasom naznani, da »to ni nobena ponudba, v tem trenutku sem se odločil, da dam projekt Dnevniku, da se boste vi naučili, kaj je ponudba«. No, morda je celo rekel, da se »boste vi naučili, kako se pogaja z mano«. Vsekakor je bila to njegova zelo eksplicitna poanta.

Medtem ko hip za tem vstajamo, mu odvrnem, da to niso bila nikakršna pogajanja, ampak nesprejemljivo in nepošteno barantanje. Po slabe pol ure je bilo tako županovega sestanka o razjasnjevanju »vseh okoliščin, pomembnih za sprejetje odločitve o končnem izboru«, pa tudi »ugotavljanju vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembni za sprejetje odločitve o izboru projekta«, konec.

Na svoji redni tiskovni konferenci naslednji dan, ne da bi nas bil uradno seznanil s svojo odločitvijo, poslal odločbo o izboru in seveda zapisnik sestanka, je že najavil, da je projekt dobil naš konkurent. Povedal je tudi, da je prispelo šest ponudb (v resnici jih je pet), da je mesto zahtevalo najmanj 55.000 naklade (v resnici štiri tisoč) in najmanj 26 številk na leto (v resnici 23). »Na pogajanjih je Dnevnik spustil ceno, Delo je napisalo 10.000 manj od Dnevnika. Tisti, ki se ukvarjate z razpisnimi pogoji, veste, da take ponudbe ni ...« Sledil je smeh navzočih novinarjev. Ta smeh je bil morda še bolj žalosten od dogodka dan prej.

Včeraj smo prejeli zapisnik. Ali moram dodati, da ima kaj malo skupnega s tem, kar se je v resnici dogajalo v tej nepošteni igri?

P. S.

Za konec bi rada izbrancu razpisa iskreno čestitala in izrazila upanje, da mu v času čedalje opaznejšega pomanjkanja relevantne družbene medijske refleksije uspe ustvariti res dober kulturni časopis. Pa kljub dobremu namenu ne zmorem, ker se nikakor ne morem znebiti občutka, da med razpisom in na samih »pogajanjih« v režiji trgovca z novci, ki je trenutno župan prestolnice, ni igral povsem pošteno. Od srca pa mu želim, da bo izstavljeni račun za zmago bistveno nižji od tistega, ki ga je tako očitno pripravljen ponudil na »pogajanjih«. Še posebno, ker najbrž ne bo izstavljen v denarju.

Iz tiskanega Dela.