Pričakovanja v zdravstvu

Zdravstvena blagajna bo čez dve leti znova v izgubi, kažejo izračuni. To ne pomeni nič dobrega za bolnike, saj bodo takrat ustavljeni vsi dodatni programi in tudi novih zdravil in metod zdravljenja ne bodo več uvajali. Neposredni vzrok za izgubo je veliko povišanje plač po plačni reformi v zdravstvu, posrednih je več in trajajo že več let. Ali se torej plače ne bi smele povišati in bi se morala - kot predlagajo nekateri - plačna reforma ustaviti?

Prav je, da so se plače v zdravstvu povišale. Za požrtvovalno delo so bili v zdravstvu premalo plačani. Narobe je to, da so pogajalci vlekli javnost za nos. Skupni znesek povišanja plač bo namreč kar dvakrat višji od dogovorjenega v pogajanjih. Prav škandalozno pri velikem povišanju plač pa je dejstvo, da se bo 300 milijonov evrov novega denarja letno razdelilo brez kakršnihkoli novih zahtev. Uravnilovka namreč ni bila odpravljena, kar je v nasprotju s celotno družbeno ureditvijo, v kateri so vsi - z izjemo javnih uslužbencev - plačani po učinku. Tako se učinkovitost zdravstva kljub velikemu dvigu plač ne bo niti malo povečala, kar bi moralo skrbeti državo že v času pogajanj, a je ni. In to je hudo narobe.

Pričakovali bi, da se bodo zdravniške organizacije zdaj, ko so dvig plač dosegle, začele ukvarjati s čim drugim, a še vedno govorijo le o novih in novih finančnih pričakovanjih. Državljani jim veliko več ne morejo dati, saj številni zaslužijo tako malo, da komaj životarijo. Od zdravnikov pričakujejo, da jih bodo zdravili, kot je treba, skladno s standardnimi postopki zdravljenja. A teh pri nas ni. Bolniki so zelo različno obravnavani; že preproste analize krvi, ki bi pravi čas pokazala bolezen, so pri nekaterih zdravnikih deležni, pri drugih ne. Vsak laik tudi ve, da pošiljanje bolnika od vrat do vrat za njegovo zdravljenje ni optimalno. Prav to dokazuje tudi, da se velik del zdravstvenega sistema vrti v prazno. Čas je, da se zdravniška stroka in organizacije zdaj obrnejo vase in najdejo odgovore na to in podobna strokovna vprašanja.

Seveda pa je treba poleg povišanja plač, ki so neposredni vzrok napovedane luknje v zdravstveni blagajni, upoštevati tudi niz posrednih razlogov zanjo, ki jih je do zdaj prekrivala nizka cena dela v zdravstvu. Po eni strani gre za preštevilne obiske zdravnikov in preveliko predpisovanje bolniškega dopusta. Stvari niso preproste. Zdravniki rešujejo na primer z bolniško odsotnostjo tudi socialni brezup ob odpuščanju delavcev. Po drugi strani naše zdravstvo predrago kupuje, porabi preveč denarja za investicije in je organizirano preohlapno. Že dolgo je v zraku misel o preveliki razpršenosti bolnišnic, a doslej ni bilo junaka, ki bi zastavil to skrajno občutljivo politično vprašanje. In še bi lahko naštevali.

Prav zaradi napovedanega primanjkljaja se bo tako zdravstvena blagajna kot ministrstvo torej moralo začeti ukvarjati s problemi, ki so jih dosedanje oblasti bodisi zanemarjale bodisi bile pri njihovem odpravljanju neuspešne. To so veliko zahtevnejše strukturne spremembe organiziranosti zdravstva in delovanja javnega sektorja, kot je bilo linearno povišanje plač.

Novi minister Borut Miklavčič, dober poznavalec zdravstvenih financ in sistema, se je za začetek zatekel k vsesplošnemu pozivu k varčevanju v zdravstvu. Miklavčič ima velik vpliv, kar mu bo zelo koristilo. Za globlje spreminjanje zdravstva bo potreboval sodelovanje in pomoč vseh, predvsem pa tistih redkih v državi, ki vedo, kaj pomenijo današnje poteze za jutri.