Tiskane izdaje
Ljubljana – Valentina je stara 25 let, a se ji je v življenju zgodilo tako veliko hudega, da je težko verjeti, da lahko človek preživi toliko gorja. Njena zgodba, ki je danes izšla v knjižni obliki, pa je tudi ogledalo naše družbe ter zatiskanja oči pred nasiljem in zlorabami.
»Spravljena sem v predalih, na katerih so naslednje nalepke: izbrisani, Romi, muslimani, žrtve trgovine z ljudmi. V vsakem predalu je delček mene,« je Valentinine besede v knjigi Prodano življenje zapisala Katjuša Popović, predsednica društva Ključ za boj proti trgovini z ljudmi.
Valentina se je rodila v lepi, zeleni Sloveniji, kot se je izrazila, natančneje v Mariboru, kjer je družina imela stanovanje, starši pa službo. Po osamosvojitvi so se vsi, oba odrasla in šest otrok, znašli med izbrisanimi in romska družina se je odpravila v Nemčijo.
Biografija je polna pretresljivih opisov poniževanja in nasilja, ki so ga trpeli otroci – kako je oče najmanjšo hči obesil za noge z glavo navzdol, jo tepel s pasom in ji zbil vse zgornje zobe, kako je drugi sestri odrezal košček ušesa, ker naj bi po njegovem mnenju nekaj zagrešila, potem pa jo je za celo noč zaprl v temno klet.
Valentina je podrobno opisala tudi »postopke«, kako je oče, po vrnitvi v Slovenijo, prodal za možitev njene sestre in tudi njo – s sestro jo je peljal v stričevo hišo, kjer ju je čakala polna soba starejših žensk, ki so si ju ogledovale, spraševale, koliko sta stari, ali sta že imeli moškega.
Pisalo se je leto 2006 in oče je zanjo dobil pet tisoč evrov. A je Valentina s svojim fantom pobegnila, odšla v Nemčijo, kjer je prosila za azil in rodila sina. Azila ji niso odobrili in so jo deportirali nazaj v Slovenijo, kjer je začela postopek urejanja statusa zaradi izbrisa in se povezala z društvom Ključ. In nato še najhujša nesreča: aprila 2010 se je njen fantek utopil v zbiralniku kapnice.
Kako naj 12-letnica priča?
»Življenjska zgodba Valentine, ki je bila pri nas nameščena v varnem prostoru, je iz dneva v dan prehajala v nekaj večjega. Spada v najmanj pet marginalnih skupin. Sama si je želela, da bi o tem, kar se ji je zgodilo, nastala knjiga ali film,« je pojasnila Katjuša Popović, ki je Valentinine besede prelila na papir. Sama zase pravi, da govori mešanico slovenščine, romščine, nemščine in srbščine.
»Ta knjiga predstavlja ozaveščanje širše laične javnosti, zelo pa si želimo, da bi jo prebrali v centrih za socialno delo, na policiji in vsi tisti, ki so srečevali Valentino, pa ji na žalost niso znali ali hoteli pomagati. Kar se je zgodilo Valentini, sistem zazna, vendar tolerira. Ta knjiga ni proti Romom, ampak govori o tem, da kot družba toleriramo neke tako imenovane običaje, ki pa to že zdavnaj niso več. Prodaja za poroko ni tradicija, ki bi jo morali negovati, temveč nekaj, kar je treba kaznovati. To je treba preganjati in jasno povedati, da je kaznivo dejanje, s katerim so kršene osnovne človekove pravice.«
Popovičeva je poudarila, da so tako socialno varstvo kot policija, tožilstvo in sodišča vedno odpovedali pri primerih prisilnih porok mladih Rominj. »Pri trgovini z ljudmi bi bilo treba primere graditi na dokazih, ne na izpovedih priče ali žrtve. Deklica, stara 12 let, bo težko povedala kaj proti svojemu očetu,« je prepričana Katjuša Popović.
O denarju se ne govori
Žal Valentinina usoda ni osamljena. Katarina Meden iz društva Mozaik se od leta 2004 ukvarja z otroki, med drugim tudi v romskem naselju Mestne občine Ljubljana.
»To je skupnost neavtohtonih Romov iz drugih jugoslovanskih republik. Dogajalo se je veliko nasilja v družinah, otrokom smo pomagali pri učenju, vsi so redno hodili v šole, popoldne smo jim snov razlagali v srbohrvaščini. Ženske so nam začele zaupati in nas klicati, tudi ko so bile pretepene. Zdelo se nam je, da se je vse skupaj uneslo, dokler se leta 2010 ni zgodilo, da so eno od deklic pri 13 letih poročili.
O teh prisilnih porokah dekleta niso govorila, omenjala so sicer, da jim partnerje določijo starši. Vendar se nam je zdelo to tako nerealno, da smo jim razlagali, da kaj takšnega v današnjem času ni možno. Nismo vedeli, da gre za trgovino in da je zadaj denar,« je povedala Katarina Meden in dodala, da to ni poroka na matičnem uradu, kjer podpišeš uradni papir, temveč po njihovem običaju.
Štiri do pet deklic iz naselja, starih 13 let ali več, je zdaj poročenih, dve med njimi so odpeljali v tujino. »Uradno se ne ve o denarju, vendar se kdo zareče. V konkretnem primeru smo se obrnili na policijo, ki je ukrepala. Bili smo na zaslišanju, vendar je tožilka želela pet prič, ki bi zgodbo potrdile. Po vsej verjetnosti imajo ljudje tehtne razloge, zakaj si ne upajo govoriti,« je dejala Katarina Meden.
»Tudi kadar zaznamo primere nasilja o družini, vse obvestimo, na žalost pa otroke učimo tudi, kako se izogniti udarcem. Ne trosimo več laži, kako jih bo nekdo zaščitil, ker jih na žalost ne. Vse institucije po vrsti so zatajile – zdravstveni dom ne urgira, če starši svojih otrok ne vozijo na redne preglede, vzgojitelji in učitelji zamižijo na eno oko, ko vidijo pretepenega otroka, vodstva šol nikomur ne sporočijo, ko učencev ni več, mirno lahko izginejo iz države, niti centri za socialno delo in tožilstvo ne opravljajo svoje naloge,« je kritična Katarina Meden.
