»Prideš do točke, ko ugotoviš, da tako ne moreš več«

Ljubljana – »Spali smo v podhodu Ajdovščina. Okoli petih zjutraj pa so nas prihajali zbudit policisti,« se 44-letni Mitja Križančič spominja svojih dni na cesti. V Sloveniji je po grobih ocenah vsaj dva tisoč »vidnih« brezdomcev, ki nimajo strehe nad glavo.

»Sem eden tistih, ki verjame, da brezdomstvo izhaja iz težav v otroštvu. Brezdomec ni samo nekdo, ki nima stanovanja, ampak gre vse globje, težave so povezane,« razmišlja Mariborčan, ki nam je zaupal svojo zgodbo. »Izhajam iz razbite družine, imel sem dva očima in mamo, ki niti zase ni vedela, kako in kaj. Vse to je privedlo najprej do odvisnosti od drog in alkohola, potem pa še do kriminala. Naučiš se tako živeti, ne znaš več drugače. Trajalo je in trajalo. Uspelo mi je končati gostinsko šolo, tudi zaposlil sem se, ampak je bilo vedno lažje in bolj donosno priti do denarja s kriminalom. Trideset let sem bil star, ko sem bil prvič v zaporu,« je opisal Mitja Križančič. »Potem me je pot pripeljala v Ljubljano, kjer sem izkusil cesto. Spali smo v podhodu Ajdovščina. Kar nekaj nas je bilo. Veliko smo popivali, veliko je bilo droge. V takem stanju niti ne čutiš mraza. Puščali so nas, da smo bili ponoči tam, okoli petih zjutraj pa so prihajali policisti in nas zbujali. Čez dan imaš pa tako vse – zjutraj greš na sendvič k frančiškanom, na malico na Poljansko, večerja je pri Vincencijevi zvezi. Ni ti treba biti lačen, mogoče je preživeti. Poleg tega imaš ogromno časa. Nekaj zaslužiš s prodajo Kraljev ulice in z beračenjem, da sproti zapraviš za pijačo in za drogo. Ne vem, koliko sem zbral, nikoli se ni računalo v denarju, temveč v 'šusih', v drogi. Točko smo imeli na parkirišču nasproti parlamenta. Pri utici, kjer so ljudje plačevali parkirnino, si pač zbral tisti denar. Nekaj časa sem tudi prodajal drogo. Nekako pa prideš do točke, ko ugotoviš, da tako ne gre več naprej,« je odkrit 44-letnik.

Korak za korakom

Prek nekega društva je odšel v Don Pierinovo komuno. »Tudi tam se nisem našel, ne priznavam avtoritete in to ni bilo zame. Po desetih mesecih so me odslovili, ker smo se napili in razgrajali. Nadaljeval sem z zdravljenjem prek Vincencijeve zveze dobrote. To je bila taka varna skupnost. Sčasoma sem ugotovil, da hočem nekaj več oziroma da ne znam tako živeti in sem se tudi tam skregal. Po prihodu iz mirenskega gradu sem v Ljubljani spoznal Kralje ulice in prek njih kar hitro dobil nastanitev. To je bila zame prelomnica. Poleg tega sem prostovoljno pomagal tukaj, kar mi je zelo pomagalo – pri samih Kraljih ulice, v varni hiši, domu starejših,« je povedal Mitja Križančič, ki se je letos prek javnih del zaposlil pri Kraljih ulice, kjer skrbi za garderobo in pomaga pri selitvah ali kakih drugih fizičnih delih. »Malo me je strah, kaj se bo zgodilo januarja, ko javna dela potečejo, vendar verjamem, da bo šlo. Glavni načrt za naprej je predvsem ne zapasti nazaj in se postopoma postaviti na noge. Na sodišču sem imel ogromno obravnav. Devet zadev sem rešil v tistem letu, ko sem bil v zaporu. Zdaj, ko sem rešil vse, so prišli še dolgovi za nazaj – od davčne, preživninskega sklada ... Ko dobiš naslov, stanovanje in plačo, te obiščejo izterjevalci. Zdaj imam blokiran račun. Vem, da bom to nekoč rešil,« je prepričan. S starejšo hčerjo, ki ima 23 let – pred kratkim je dobil vnuka – poskuša vzpostaviti stik. »Vem, da je težko, saj je bila stara štiri leta, ko sem jo zapustil. Z mlajšo, 13-letno pa jih nimam. Vsega je bilo preveč, prestrašena je bila.«

Vsak mesec novi obrazi

V Sloveniji je danes okoli 15 zavetišč za brezdomce in kar nekaj društev, ki jim pomagajo na različne načine. Pred kratkim so ustanovili Društvo brezdomni – do ključa, društvo zveze izvajalcev na področju brezdomstva in socialno ranljivih skupin. »Pri brezdomstvu ponavadi ne gre le zato, da je nekdo ostal brez strehe nad glavo, ampak je problem kompleksen. To so ljudje brez službe, socialne mreže, zato jim ponudimo več stvari hkrati, da bi jim pomagali, da se premaknejo. V 21. stoletju se je struktura brezdomstva spremenila – k nam prihajajo tudi ljudje, ki so po zunanjosti urejeni, čeprav spijo v vagonu. Težko boste ločili med mano in enim povprečnim uporabnikom naših storitev. Vsaj v Ljubljani so razmeroma dobro zagotovljene osnovne potrebe – da se lahko stuširajo, jedo in dobijo oblačila. Manjka pa nam naslednji korak – nastanitvene podpore,« je pojasnil Bojan Kuljanac, predsednik društva Kralji ulice, ki pritrjuje Mitjevim besedam – pri večini njihovih uporabnikov segajo vzroki za brezdomstvo že v otroštvo. Pogosto so odraščali v disfunkcionalnih družinah, kjer so imeli odrasli težave z alkoholom in/ali duševnim zdravjem, mnogi so bili žrtve zlorab, psihičnih, fizičnih, spolnih ... »Mnogi nimajo izkušnje družine, torej že temelja ni bilo pravega, potem pa se nadaljuje, pridejo še družbene spremembe in vse, kar nam je prinesel nov sistem. Vendar nikakor nočem reči, da je kriva družba, gre za mešanico dejavnikov,« meni Kuljanac in poudarja, da gre vedno za sosledje cele vrste dogodkov, ki privedejo do tega, da človek pristane na cesti. Veliko korakov ga je pripeljalo tja, še več pa je potem potrebnih, da bi se vrnil nazaj.

V dnevni center, ki ga vodijo pri nevladni organizaciji Kralji ulice v središču Ljubljane, pride na leto okoli 300 ali 400 ljudi. Tam lahko dobijo oblačila, se pogovorijo s strokovnimi delavci, vključijo v likovne, glasbene, šiviljske delavnice ali športno sekcijo, ali pač samo popijejo kavo in se malo posladkajo. Smisel je, da ljudi čim bolj aktivirajo, saj je pomembno ustvarjanje, da človek s tem pridobiva na samozavesti, izboljša se samopodoba, zavedanje, da nekaj zmorejo in naredijo. »Natančne statistike ne vodimo, zato lahko samo ocenjujem, da se število brezdomcev povečuje, s tem da pričakujem, da se bodo posledice krize poznale šele čez čas, ko bodo mnogi danes brezposelni izčrpali svoje socialne mreže,« predvideva Bojan Kuljanac. Dve tretjini njihovih uporabnikov so moški, z leti pa narašča delež žensk. Povprečna starost je nekaj čez 40 let – najmlajši jih ima 20, zgornje meje pa ni, so tudi starejši od 75 let. »Za ženske je brezdomstvo veliko težje kot za moške. Ulica je kruta in one so fizično šibkejše. Posebej je grozno, če imajo še težave z zasvojenostjo in duševnim zdravjem. Našim sodelavkam pogosto zaupajo o zlorabah, pa tudi o prodajanju telesa za 10 ali 20 evrov.«

Klic po nastanitveni politiki

Pri Kraljih ulice imajo za nastanitveno podporo trenutno dve hiši in štiri stanovanja, skupaj 23 postelj. »Dva modela tega programa sta – prehodni za mlajše, pri katerem obstaja verjetnost, da se bodo lahko premaknili, in trajni za starejše, pri katerih ni pričakovati, da bi lahko samostojno zaživeli,« je opisal predsednik društva, ki je opozoril, da primankujejo nastanitveni programi za posebne skupine ljudi, s kombinacijo težav v duševnem zdravju in zasvojenostjo.