Prihodnost medijev: »Preživeli bodo najboljši, a ne za vsako ceno«

Ljubljana – Razmere v slovenskih medijih so precej negotove. Trg, velik dva milijona prebivalcev, razpolaga z več kot poldrugim tisočem medijev z nenavadnimi lastniškimi strukturami in pomanjkljivo regulacijo.

Na nacionalni ravni imamo tri dnevne časopise, od katerih sta dva naprodaj, tretji pa je po dolgi »samoupravljavski« agoniji brez urednika zdaj v fazi prenove. Nacionalni javni RTV-servis se ne more izviti iz krempljev politične sle (vlada je včeraj sprejela sklep o znižanju RTV-prispevka za deset odstotkov) in lastne okornosti. Komercialna televizija s tehnološkimi posodobitvami in tematskimi programi utrjuje svoj položaj, jeseni pa na trg prihaja nova komercialna televizija Planet TV, ki jo bo izdajala državna TSmedia. V postopku pridobivanja dovoljenj je uspešno prestala tudi najtežji preizkus, vpis v razvid medijev, saj je kljub pravnim pomislekom ministrstvo presodilo, da je ustanovitev televizije skladna z zakonodajo. Ker televizijo ustanavlja državno podjetje, je to precej nenavadno, se pa že nekaj časa pojavljajo ugibanja o tem, ali bo, tako kot je minister Žiga Turk že namignil, država prodala svoj delež v Telekomu, ali bo Telekom prodal svojo hčerinsko družbo, ki ustanavlja televizijo, ali bo pač ostalo tako, kot je. Vse to je seveda odvisno od več dejavnikov, ne le od državne prisotnosti v medijih. Je pa sum korupcije v trikotniku Večer–NKBM–3Lan več kot jasno pokazal, da regulacija medijev v Sloveniji šepa. A pristojno ministrstvo očitno ni tega mnenja, saj načrtuje le manjše popravke medijske zakonodaje.

Opuščanje branja

Neurejeno sistemsko okolje pa je lahko zelo nevarno v že tako občutljivih okoliščinah (tehnološke spremembe in spremembe v načinu življenja ljudi) za delovanje medijev. Trg dnevnih časopisov je v Sloveniji samo v enem letu izgubil skoraj desetino bralcev. Postopno padanje branosti in tudi naklad pa ni posebnost slovenske časopisne sfere, temveč gre za širši trend, meni asistent na katedri za novinarstvo ljubljanske fakultete za družbene vede Igor Vobič. In pomenljivo dodaja: »Največje časopisne hiše v Sloveniji so nenehno vpete v ozke interesne boje politično-ekonomskih elit, ki prinašajo lastniške pretrese, nestabilnost uprav in pogoste menjave odgovornih urednikov. Sodobno medijsko okolje zahteva odzivnost časopisnih hiš in nenehno prilagajanje spremembam v komuniciranju, kar je v Sloveniji v največjih časopisih pravzaprav nemogoče predvsem zaradi pogostih notranjih pretresov in tudi prevladujoče konservativne miselnosti do novih komunikacijskih platform.« Vobič navaja, da je ravno Delu branost v obdobju od 2003 do 2011 padla za 57 odstotkov z 265.000 na 114.000.

A je treba, tako Andraž Zorko iz agencije Valicon, padajoče naklade in opuščanje branja dnevnih časopisov postaviti v širši kontekst družbenih okoliščin v zadnjih dveh desetletjih. »Začelo se je s hitrejšim prenosom informacij – v trenutku, ko so bile vse pomembne novice na televiziji v večerni informativni oddaji, je dnevno časopisje izgubilo vlogo prinašalca novic. Mejnik tega obdobja je prva zalivska vojna v Iraku, ki smo jo spremljali 'v živo' na CNN. Časopisom je tako ostala moč komentiranja, razširjenih informacij ter poglobljenih razprav, za katere izdajatelj potrebuje ustrezen novinarski kader, bralec pa čas,« pravi Zorko. To zahteva določeno investicijo in tisti, ki so tu krčili stroške zaradi padajočih naklad, so sami prispevali k še nižjim nakladam. Zmotno pa je precej uveljavljeno prepričanje, da uporabniki interneta in socialnih omrežij manj ali sploh ne berejo tiskanih medijev. »Resnica je ravno nasprotna – to so nadpovprečni bralci tiskanih medijev, kar pokaže vsaka tovrstna raziskava spremljanja medijev,« pravi Zorko.

Težave z oglasi

Težave, zlasti v časopisni industriji, pa poleg naštetega zaznamuje tudi upad oglasnih prihodkov. To je sicer problem celotne medijske sfere. Največji delež oglaševalskega kolača odpade na televizije, v Sloveniji pa je ta tako velik, da je že kar izkrivljen (glej graf). Vobič trdi, da univerzalne strategije za preživetje časopisnih hiš ni. »Težava je predvsem ta, da časopisne hiše pri nas ne iščejo skupnega poslovnega modela tako za časopis kot splet, temveč to ločujejo,« je kritičen Vobič ter navaja primer časopisa New York Times. Ta je pred dobrim letom razširil digitalni naročniški paket, ki vključuje vso urejeno tiskano izdajo za prenosnike, mobilne telefone in tablične računalnike, in dvignili ceno tiskane izdaje za četrtino. »To kaže na to, da se zavedajo, da je prihodnost predvsem digitalna, tiskani časopis bo verjetno v prihodnjem desetletju prerasel v luksuzni izdelek, ki si ga bodo nekateri bralci privoščili praviloma le ob koncih tedna.«

A tudi obeti za televizijo niso najboljši. Zorko pravi, da so klasični, splošnoinformativni televiziji šteti dnevi, morda celo bolj kot klasičnim časopisom. Ko se je pojavil internet, so razni preroki vseh vrst napovedovali skorajšnjo smrt tiskanim medijem, pa se bo na koncu izkazalo, da bo prva žrtev klasična televizija – tu je konkurenca alternativnih in inovativnih ponudb veliko večja. Televizija bo seveda preživela, a le še kot aparat, kot zaslon, ki ga bomo še kar nekaj časa imenovali s tem imenom. In kdo bo preživel: najboljši ali najcenejši? »Vsekakor najboljši, a ne za vsako ceno,« odgovarja Zorko.