Prijazna prevzemna zakonodaja in brezzobi regulatorji

Sedanja globalna in sistemska kriza se širi kot vihar, ne samo v širino, temveč tudi v globino družb. Ne razkriva zgolj napak makroekonomskih, finančnih in poslovnih odločitev, temveč tudi sistemske napake našega celovitega razumevanja sveta, od porabe in proizvodnje do trgovanja in delitve. V njej se prepletata ne samo ekonomska, ampak tudi ekološka kriza, eksplozivna demografska tranzicija se izteka v dramatičnih socialnih nasprotjih, in prav zato bo kriza dolgotrajna in njen izid bo dolgo negotov.

Toda ne gre zgolj za sistemsko cikličnost civilizacijskega reda, marveč tudi za spopad ideologij glede prave podobe prihodnjega kapitalizma, v ospredje stopa nasprotje med državo in trgom, pred nami je bitka za porazdelitev moči med političnimi in poslovnimi elitami, med predstavniki kapitala in dela, med novo in staro moralo civilne družbe o trajnostnem razvoju. Težave spoprijemanja s sedanjo krizo so torej v iskanju novih zmagovalcev in ustvarjanju starih poražencev. Zato je tako pomemben boj za interpretacijo, kdo je krivec za krizo in na koga porazdeliti njene posledice.

V igri kriznega kaosa in večnega boja interesnih skupin za prisvajanje kapitala in moči je tudi v slovenskih razmerah jasno vsaj dvoje. Kadar v krizi zmanjkuje kapitala, postaja pomembnejši vzvod delovanja prisvajanje moči, predvsem s političnimi in ideološkimi sredstvi. Zato sta nova ideologizacija in politizacija družbe logičen odgovor na prejšnjo prevlado ekonomskega logosa in domala verskega prepričanja o moči trga in sposobnosti poslovnih elit. Zakaj je torej znotraj teh koordinat primer NLB tako pomemben, čemu že dve leti potrebujemo »tajkunizacijo« menedžerskih elit, kako rešiti tehnično reprogramiranje kreditov znotraj novih političnih zavez glede državnih pomoči bankam in kdo naj pravzaprav v prihodnosti prevzema odgovornost za ekonomski in poslovni razvoj države ter podjetij?

Delovanje v legalnem okolju

Slovenska tranzicija je s svojo postopnostjo in posebnostmi privatizacije, ki je vključeval uravnoteženo razmerje več skupin deležnikov, poskrbela za postopno lastniško konsolidacijo in koncentracijo kapitala. Financiranje gospodarstva je potekalo prek bank, finančni trgi pa so bili predvsem sredstvo za prerazdelitev premoženja. Privatizacijska zakonodaja in šibka finančna regulacija sta najprej naplavili pide in prvi krog poslovnih povzpetnikov, ki so bogateli na račun koncentracije certifikatov, prevzemov in preprodaj podjetij. Drugi krog lastniških sprememb najdemo na začetku tega desetletja. Temelji na prevzemnih operacijah večjih podjetij, navzkrižnem lastninjenju in menedžerskih odkupih. Okolje je bilo ugodno: gospodarska rast, krepitev kapitalskih trgov in rast razpoložljivih bančnih kreditov. Toda tudi tukaj je ključna politika, ki je na krilih umika države iz gospodarstva ponudila prijazno prevzemno zakonodajo in brezzobe regulatorje. Preprodaja državnega premoženja je ključni vzvod kravjih kupčij med politiko in poslovno oligarhijo. V modi so sedaj holdingi, ki se financirajo z denarnim tokom odvisnih in povezanih družb, v središču sprememb pa paleta uglednih poslovnežev in velikih podjetij.

Ves čas so torej menedžerji in potencialni špekulanti delovali v povsem legalnem okolju, s politično podporo in v družbeno sprejemljivem ozračju, ki je dovoljevalo skoraj vse, ker ni skoraj ničesar prepovedovalo. Politika je razprla pravne in moralne meje mogočega, zato je njeno poznejše moraliziranje, ki ga je začel Janša že konec leta 2007, Pahorjeva koalicija pa leto pozneje, o spornih poslovnih oligarhih čisto sprenevedanje. Če gre za sporne postopke, potem naj jih ustavi z nadzornimi mehanizmi in institucijami za urejanje trga. Če gre za protipravna dejanja ali celo kriminal belih ovratnikov, ko so izigravali zakone z zlorabo notranjih informacij, skritimi parkirišči, prijateljskimi navezami in slamnatimi podjetji, potem naj jih pospešeno rešuje po pravni poti.

Nastanek poslovne oligarhije je torej obojestranski proces. Pomeni namreč, da menedžerji svoje hitro bogatenje vežejo na podjetniške, finančne pa tudi politične vzvode in izkoriščajo tako poslovne kot politične možnosti. Slovenski »tajkuni« so stopili na politični oder, ko jih je tja postavila oblast zaradi svojih interesov, in to tako desna kot leva. Mešetarjenje z Mercatorjem leta 2005 velja za nekakšen »tajkunski mejnik«, toda sporni preplet političnih in poslovnih interesov v Sloveniji je širši, seznam povezanih oseb pa mnogo daljši od nekaj razvpitih imen. Nočem braniti spornih poslovnih potez slovenskih menedžerjev, njihovega absolutnega pomanjkanja mere in zmernosti, kaj je prav in kaj je pravno sporno. Toda hkrati nimajo politiki nobene moralne pravice, da v skupni kuhinji z njimi delijo lekcije poslovne odgovornosti. Kajti odgovornost za nedosledna pravila in slabo zakonodajo, ki so jih izkoristili pohlepni menedžerji, nosi politika in ne menedžment.

Pahorjeva vlada je v nov politični mandat stopila z domala nerešljivo politično fantazmo. Želela je vladati drugače kot Janševa administracija, toda očitno ni imela dovolj idej in ni obvladovala mehanizmov drugačnega načina vladanja. Bila je obsedena z drugačnimi modeli kadrovanja, čeprav je po volilni zmagi v demokraciji konkurenčna menjava ekip nekaj povsem normalnega in tudi moralno sprejemljivega, seveda znotraj pravnih pravil igre in institucionalnih ter pogodbenih zavez. Po nepotrebnem je spolitizirala kadrovski vrtiljak in pozabila, da potrebuje za izpeljavo svojega mandata predvsem strokovno in dobro motivirano politično administracijo. Vlada je že sredi januarja v petih točkah naložila pristojnim ministrstvom, kako predčasno zamenjevati nadzorne svete v družbah s pomočjo poslovnih revizij, kako izbirati uprave predvsem z javnimi razpisi, tudi za NLB in NKBM je zahtevala poseben pregled, ki vključuje tudi menedžerske nagrade in izpostavljenosti bank za menedžerske prevzeme. Toda navodila so bila splošna in celo ministri jih niso jemali posebno resno. Potem je s svežnjem protikriznih ukrepov svoje zahteve dopolnjevala, dodala je nova pravila, še posebno glede zahteve bankam, da javnih poroštev in pomoči ne smejo namenjati spornim kreditom. Toda spet so bila določila preveč splošna in pravno premalo zavezujoča, da bi jih lahko pametno upoštevali. Težava je torej v pravni doslednosti in načinu.

Kredibilnost - ključna vrednota

In potem se je zgodilo. V vrtincu se je, podobno kot povsod po svetu, znašla banka in NLB je postala kot nekdaj Mercator svetilnik napačnih reči, od spornih menedžerskih nagrad do »tajkunskih kreditov«, in za nameček sta se Mercator in NLB v nekaj tednih temeljito zapletla v navzkrižje političnih interesov. Sporno je seveda vse, stari nadzorni svet, novi predsednik in stara uprava, Kramarjeva nagrada, pa »tajkunski krediti« in še marsikaj. V politični ihti vseh teh kršitev je nastala prava vladna kriza, nekateri so grozili z izstopom, drugi z odstopom, tretji spet z novimi volitvami. Toda težava ni politični spektakel, ki postaja pri tej vladi že dolgočasna reč, temveč kredibilnost, ki pomeni v kriznih razmerah ključno vrednoto.

Poglejmo najprej moralno kredibilnost. Za vlado je očitno Mercatorjev nakup šestih odstotkov Petrola od NLB na začetku aprila korekten ekonomski posel, čeprav gre v ozadju za klasičen primer političnega izigravanja pri pridobivanju glasovalnih pravic v nadzornem svetu. Kad in NLB sta v imenu države postopala, kot so to navadno počeli »tajkuni«, politični vihar je nastal, ko so bankirji v imenu svojih korporativnih pravil reprogramirali sporni »tajkunski kredit«. Dvojna morala korporativnega upravljanja torej.

Druga zamera zadeva politično in poslovno kredibilnost. Vlada se je sklicevala na pravila, ki naj bi jih postavila pri državnih jamstvih. Vendar zdaj očitno priznava, da splošne opredelitve niso pravna pravila in da šele snuje politiko upravljanja državnega premoženja. Za nameček banke v jamstveno shemo še niso stopile, vlada pa je grmela, katerih poslov ne smejo sklepati. Toda ali bo država definirala posamezne vrste poslov in njihove namene, bo oblikovala seznam družb, ki so politično kontaminirane, bo določila prehodna merila tveganj za že sklenjene posle, bo skušala odločati o konkretnih kreditih? Banke, pravi preprosto minister Križanič, ne smejo kreditirati poslov, ki jih javnost ne sprejema in so zato politično sporni. Oceno poslovnih tveganj zamenja torej politična neprimernost. Absurdnost želenega političnega voluntarizma je torej na konkretni ravni domala neverjetna.

In na koncu se je zamajala tudi sistemska kredibilnost. V kriznih razmerah bi morali vlada in centralna banka delovati usklajeno, toda v Sloveniji očitno ni tako. Ne gre samo za vaške nerodnosti, ko guverner razglaša finančne holdinge za nebodijihtreba in ministri problematizirajo menedžerske odkupe nasploh. V ospredju je kredibilnost skupnega nastopa, tako glede posebnih revizij vlade kot tudi posebnih pregledov kapitalske ustreznosti bank. Šele to bo pokazalo, kje so problematična posojila in da morda ne tičijo v politično problematičnih družbah, temveč v poslovno bankrotiranih podjetjih, in kakšna so tveganja v lastniško povezanih družbah. Gre za strokovno oceno glede obvladljivosti tveganj in ne za politične kriterije primernosti nekaterih menedžerjev in poslovnih sistemov.

Brisanje navlake sedanjega kapitalizma

Težava je očitno v skušnjavi, da bodo politiki z ekspanzivno fiskalno politiko in neposredno pomočjo bankam pretirano posegli v gospodarstvo. Napake trga in menedžerjev bomo zato zdaj reševali z nacionalizacijo bank in podjetij ter novim političnim intervencionizmom. V tridesetih letih 20. stoletja je potekala pomembna intelektualna razprava o dometih kapitalizma in socializma in prinesla sklep o sistemskih napakah socialistične ekonomike. Tudi Rooseveltov New Deal in njegovo krizno intervencijsko agencijo NRA so leta 1935 ustavili kot neustavno institucijo. Danes je Obamova administracija politično prisilila k odstopu Ricka Wagonerja na čelu GM in ga zamenjala s Fritzem Hendersenom, toda napake za tehnološko in tržno zastarelost ameriške avtomobilske industrije si lahko mirno porazdelita tako Washington kot Detroit. Politični krizni menedžment je nevarno orožje, ki vodi v politični inženiring in odpira Pandorino skrinjo političnega voluntarizma v ekonomiji. Tu poslovne napake menedžerjev po naravi reči zamenjujejo politične napake politikov.

Pred časom je Time objavil naslovnico, ki kaže na možni izhod iz krize. Označuje ga velik računalniški gumb za »reset«, brisanje navlake sedanjega kapitalizma, od pretirane financializacije družbe do ekološko zgrešene proizvodnje in napačnega načina porabe. Potrebujemo nova pravila igre, toda ne na star način. Sodobni kapitalizem ne morejo rešiti niti pretirana vloga države in politični intervencionizem, ki zdaj jezdi na valovih političnega populizma, niti dosedanji finančni kapitalizem, ki je stavil na finančne vzvode ustvarjanja vrednosti in koncentracijo menedžerske moči. Morda bo zvenelo paradoksalno, toda v krizi tičimo, ker nam resnično primanjkuje pravih kapitalistov v Schumpetrovem smislu, tehničnih, poslovnih in tržnih inovatorjev, preveč pa je finančnih baronov ter rentnikov, ki so obogateli s špekulativnimi posli in ne trdim delom.

Kako torej zresniti menedžerje in hkrati omejiti politike? Kriza deluje kot darwinistični stroj in bo najučinkoviteje opravila z napačnimi poslovnimi odločitvami in s slabimi menedžerji. Politično odgovornost lahko povečamo predvsem s spoštovanjem pravnih pravil in pritiski javnosti. Izhod iz krize zahteva stabilizacijo institucionalnih razmer. Voluntarizem politične regulacije vnaša v ta svet novo negotovost in deluje protislovno. Popravek kapitalizma je v teh okoliščinah manj tvegan kot zgrešena naložba v nov socializem. Seveda kapitalizem razumemo kot institucionalni stroj, ki bolje od drugih poraja razvoj in bogastvo. Gre za to, da spremenimo kriterije, kakšen razvoj potrebujemo in kako bolje ter pravičneje porazdeliti bogastvo. Sedanja kriza je zato dobra pot k tej odrešitvi. Toda na tem križevem potu velja za sedanji krizni menedžment preprosto medicinsko pravilo. Operirajmo tako, da z zdravljenjem še bolj ne poškodujemo pacienta. V novi družbeni pogodbi, ki bo reševala sedanjo krizo, potrebujemo zato tako politike kot menedžerje, ne kot nasprotnike, temveč kot partnerje.

Iz tiskane izdaje Sobotne priloge Dela