Tiskane izdaje
Ljubljana – Petnajst let od sprejema zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki daje gluhim pravico do njegove uporabe v vseh javnih ustanovah, v Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS) opozarjajo, da gluhi v družbi še vedno niso enakopravni.
Še posebno se to kaže v izobraževanju, kjer se dogaja sodobni prikriti »genocid« gluhih, saj je zaradi zgodovinsko neustrezne obravnave gluhih otrok v posebnih šolah za gluhe in naglušne vse manj gluhih otrok, integracija v redne šole za vsako ceno pa ni vedno najboljša rešitev. Gluhi učenci potrebujejo stimulativno jezikovno okolje; slovenščina jim je namreč tuji jezik, njihova materinščina pa je znakovni jezik.
Razmere daleč od idealnih
Predsednik ZDGNS Mladen Veršič je poudaril, da je bila s sprejetjem tega zakona dana tudi zakonska podlaga za uporabo slovenskega znakovnega jezika v izobraževanju in s tem dvig njihove izobrazbe. Vendar pa so razmere daleč od idealnih. V Sloveniji so trije šolski centri za izobraževanje gluhih, v Ljubljani, Portorožu in Mariboru. Na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana je od približno 150 otrok samo 22 gluhih, drugi so z govorno-jezikovno motnjo in motnjo avtističnega spektra. Samo v ljubljanskem zavodu imajo vrtec, osnovno in srednjo šolo, v drugih dveh zavodih, ki sta za polovico manjša, pa je gluhim na voljo le osnovna šola, je povedal sekretar ZDGNS Matjaž Juhart. V rednih šolah pa ima trenutno samo sedem gluhih učencev pravico do tolmača v slovenskem znakovnem jeziku, in še to samo pet ur na teden.
Dva milijona za tolmače
V šolskem letu 2015/2016 je po navedbah dr. Božidarja Opare s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem z inkluzijo, torej v rednih programih, osnovno šolo obiskovalo okoli 238 gluhih ali naglušnih otrok, srednjo šolo pa 87, kar pomeni tri četrtine vseh šoloobveznih gluhih in naglušnih. Le četrtina, torej okoli 100 otrok, pa se jih je šolalo v zavodih. Po izračunih ZDGNS bi državo stalo okoli dva milijona evrov na leto, če bi vsem gluhim in naglušnim učencem in dijakom v programih rednega izobraževanja pomagal tolmač slovenskega znakovnega jezika.
Diskriminatorna obravnava gluhih študentov
Še posebno velik izziv pa je visokošolsko izobraževanje in diskriminatorna obravnava gluhih študentov. Fakultete jim namreč ne priznavajo pravice do tolmača v slovenski znakovni jezik, čeprav je leta 2014 v zvezi s tem višje sodišče izreklo precedenčno sodbo, ko je pritrdilo tožbi gluhe študentke. V zadnjih nekaj letih je sicer čutiti pozitivne premike na področju izobraževanja v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, toda če ne bo korenitih sprememb tudi v visokem šolstvu, kjer si zdaj fakultete in ministrstvo za šolstvo, izobraževanje in šport to problematiko podajajo kot pink ponk žogico, bodo gluhi še naprej ostajali najslabše izobraženi, je poudaril Juhart.
Pomemben komunikacijski dodatek
Med večje dosežke v zadnjih petnajstih letih v ZDGNS štejejo ustanovitev klicnega centra za osebe z okvaro sluha, s pomočjo katerega lahko gluhi pokličejo policijo, šolo, zdravstveni center, navežejo stik z javno upravo itd. Pomemben dosežek se je zgodil tudi leta 2014, ko je vlada razglasila 14. november za dan slovenskega znakovnega jezika. Pomembne pridobitve so tudi ustanovitev Centra za razvoj slovenskega znakovnega jezika kot raziskovalne organizacije, elektronska oblika Slovarja slovenskega knjižnega jezika v znakovnem jeziku in pobuda za vpis slovenskega znakovnega jezika v Register neosnovane kulturne dediščine. Velika pridobitev za gluhe pa je tudi, da je v predlogu zakona o osebni asistenci v 9. členu tudi komunikacijski dodatek za gluhe, po analizi se je namreč izkazalo, da so gluhi pri tem v najslabšem položaju, je povedal Juhart.
Nefinanciranje razvoja slovenskega znakovnega jezika
Vendar pa opozarjajo na katastrofalne posledice nadaljnjega nepriznavanja financiranja razvoja slovenskega znakovnega jezika. Država oziroma ministrstvo za kulturo namreč ne namenja sistemskih sredstev in virov za razvoj in standardizacijo slovenskega znakovnega jezika. Tako se dogaja, da je v Sloveniji bolje poskrbljeno za nekatere tuje jezike ali jezike manjšin ter priseljencev, kot pa za uradni slovenski nacionalni jezik – slovenski znakovni jezik, ki je jezik skupine slovenskih državljanov. Razvoj tega jezika je tako prepuščen delu v nevladni invalidski organizaciji ZDGNS, ki je v ta namen ustanovila Center za razvoj slovenskega znakovnega jezika, ki je uvrščen med raziskovalne organizacije ARRS, javne agencije za raziskovalno dejavnost.
Tolmač v državnem zboru
Ob današnjem obisku na ZDGNS je predsednik državnega zbora Milan Brglez med drugim izpostavil, po je po dolgih letih pričakovanj in neuspelih poskusov v DZ v obravnavi predlog zakona o osebni asistenci, ki sledi poslanstvu in etičnosti ter skrbi tudi za osebe z okvaro sluha. Poudaril je, da si v DZ prizadevajo, da bi bili čim bolj dojemljivi, odprti in čuječni za najbolj ranljive skupine. Tako je za ljudi, ki ne slišijo, v državnem zboru po predhodnem dogovoru zagotovljen tolmač v znakovni jezik, na balkonu za obiskovalce je od leta 2009 nameščena slušna indukcijska zanka, v drugih prostorih pa je mogoča aktivacija FM sistema, prav tako pa so tudi vse slavnostne seje tolmačene v znakovni jezik.
Zatakne se pri denarju
Kot je dejal Brglez, pa bo potrebnega še veliko časa in naporov, preden bo naša družba tudi v praksi vključujoča in resnično odprta za drugačnost, preden bo med državljankami in državljani prevladalo prepričanje in zavedanje, da je tudi gluh oziroma naglušen človek ne le enakovreden in enakopraven, temveč zelo dragocen del družbe. Običajno se zatakne ravno pri zagotavljanju denarja, vendar bo država vendarle morala poskrbeti za zadostno financiranje, za ustrezno infrastrukturno opremljenost in za izobraževanje ustreznega kadra.
