Tiskane izdaje
Od kod zamisel, da bi del svojega premoženja podarili?
Kupil sem posestvo, na katerem je zdaj dom za nekdanje odvisnike, in občini predlagal, da ga uporabi za skupnost. Čez leto dni je prišel predlog o fundaciji za pomoč odvisnikom. Imel sem pomisleke, češ imel bom samo skrb več, kaj mi je tega treba na stara leta, a je bila žena takoj za. V petnajstih letih, ki so minila od takrat, sem se vživel v to usmerjanje denarja v obe fundaciji, slovensko in švicarsko. Poleg tega se zdaj v slovenski toliko dogaja, čeprav sem sprva mislil, da ne bomo prišli nikamor.
Ste v Nemčijo odšli s trebuhom za kruhom?
Nikakor. Imel sem službo, dvanajst let sem bil pri Triglav filmu, skrbel sem za igralce in časovno usklajeval snemanje. Začel sem s filmom Na svoji zemlji. In pomislite, ob toliko Slovenkah se v Portorožu, ko smo snemali film z Marcellom Mastroiannijem Kruh in sol, zaljubim v Berlinčanko. Rito sem zagledal na plaži in to je bila ljubezen na prvi pogled. Ona je delala v banki, jaz pri filmu, eno plača sva pustila nedotaknjeno, z eno živela in tako privarčevala, da sva se lahko leta 1965 preselila v Berlin. Tam sem odprl trgovino z delikatesami, kot so konjak, kaviar, paštete.
Kmalu sem kupil prvo hišo. Od takrat sem nenehno kupoval hiše in jih tudi prodajal; to je moj nemirni duh.
Bili ste uspešni, a ste potem vseeno zapustili Berlin. Zakaj?
Z Rito sva se peljala z dopusta, skozi Vzhodno Nemčijo. V Berlinu sva morala čez mejni prehod in carinik je rekel, naj odprem pokrov motorja. Nisem ga znal, zato ga je sam odprl, ni pa ga dobro zaprl, zato se je med vožnjo, in to na avtocesti, na lepem dvignil. Predstavljajte si, kaj bi se lahko zgodilo, če ne bi prisebno odreagiral in zapeljal na stran. Takrat sem si rekel, to je pa najina zadnja pot v Berlin. To je bilo septembra, januarja sva bila že v Münchnu, kjer sem odprl tovarno mesnin. Ker sem bil konkurenčen, boljši in cenejši, sem imel kmalu pomembne odjemalce, kot so bili recimo tovarna BMW in Siemens, bolnišnice, supermarketi. Veste, taka proizvodnja in trgovina ne dopustita niti minute oddiha. Naredili smo do deset ton izdelkov na teden. Kadar je bila stiska s časom, je 40 zaposlenih delalo v treh izmenah. V Berlinu, Düsseldorfu, Stuttgartu in drugje, kjer so potekali pomembni množični dogodki, sem ponujal svojo zaseko. Po svojem receptu.
Zaseka po gorenjsko?
Nikakor, ker vsebuje gorenjska zaseka prevelike delce, v moji so bili veliki le tri milimetre, taka zaseka se da lepo mazati na kruh. V severni Nemčiji so imeli radi goveje rulade; to je goveje meso s kumarico in slanino v sredini. Opazil sem, da mlajši niso posebni ljubitelji slanine, a ko smo namesto nje uporabili zaseko, je to izboljšalo okus. Zaseka je bila moj uspeh, uporabljali so jo v velikih kuhinjah, kot so menze. Naslednji uspeh je bila babička.
Za to jed še nisem slišala.
Ocvirkovka, ki sem jo poimenoval po popevki Karla Gotta. Recept je vključeval slanino iz dveh delov svinjskega trebuha. Tam je namreč več mesa. V babički mora biti tri četrt ocvirkov. Okus, veste, vedno da maščoba, ne meso. Neverjetno dobro se je prodajala.
Zdaj vam moram zastaviti enako vprašanje kot malo prej: bili ste uspešni, pa ste zapustili prestolnico Bavarske in odšli v Švico.
Spet je bil posredi neki pripetljaj. Nečak naj bi nadzoroval velik kotel s špehom, a ni pazil in vse se je zažgalo. Takrat sem se razjezil, on pa mi je oponesel, češ ali je res vse odvisno od njega. Zamislil sem se nad tem odnosom, v katerem je bilo nenehno nekaj narobe, nisem več želel skrbi s tovarno, in tako sva se z Rito odločila, da prodava tovarno in zaživiva sama. Ni nama bilo treba več delati, kajti imela sva nepremičnine v Berlinu, na mesec smo samo z najemninami iztržili 30 tisoč mark.
Najemnine so torej vir za obe fundaciji?
Z ženo Margit imava še dve večji nepremičnini v Švici, eno pa sva že dala v švicarsko fundacijo, od česar 40 odstotkov namenim slovenski fundaciji, 20 odstotkov za otroke z rakom, preostalo je za vzdrževanje. Nepremičnina, ki je zdaj v fundaciji, ni obdavčena; če bi bila, bi zanjo na leto plačal 45 odstotkov davka. Odločitev, da dedovanje svojega premoženja uredim že zdaj in da bosta fundaciji dedovali, je dobra rešitev, je varno naložen denar. Če pa bi objekte prodal, bi bilo kupnine le za nekaj let.
Otrok s pokojno ženo Rito nista imela. Na eni od novinarskih konferenc ste izjavili, da je fundacija vaš otrok.
Otrok nisem želel. Več razlogov sem imel; doma nas je bilo deset, rojen sem bil na sredi, osem let sem imel, ko mi je umrl oče in moral sem skrbeti za mlajše brate. Takrat sem pogosto premišljeval, kako v tem ne vidim sebe, kot da me ni, da zame ni prostora. Nato je prišel vojni čas, ki mi je dal izkušnjo, da ne želim na svet spraviti otroka, o katerem bo odločala država.
Moram priznati, z Rito sva imela krasno življenje. Na začetku vem, da ji je bilo malo hudo zaradi moje odločitve, pozneje se je sprijaznila. Obema je bilo pomembno, da sva se zvečer lahko posvečala drug drugemu, se crkljala. Enako zdaj doživljava z Margit. Moški ne more ničesar brez dobre ženske. Z Margit se posvetujem o vsem, ona ve vse o fundacijah, ona me je, kot sem že omenil, spodbudila, da ustanovim slovensko.
Veste, niti danes ne bi drugače naredil, če bi se še enkrat znašel v taki situaciji. S prvo ženo sva bila prezaposlena. Ona je vodila knjigovodsko službo, jaz sem skrbel za delavce. Premišljeval sem, da lahko v življenju napredujem v poslu ali pa se posvetim otrokom. A obojega ne bi zmogel. Mogoče je trapasto slišati, ampak zdaj lahko rečem, da je fundacija moj otrok. In ta bo dedoval moje premoženje.
Kako je živeti v Švici?
Lepo in mirno. Nihče se ne vtika v tvoje življenje, vsi so zelo prijazni. Včasih sem moral k bankirju na banko, zdaj pride direktor banke k meni domov. Na živce mi je šlo, ko smo na banki sestankovali glede razporejanja denarja, vmes pa so nenehno zvonili telefoni.
Sta prijatelja z direktorjem?
Haha, pri banki je pomembna vsota.
Kako velika?
(se muza in molči)
Kadar pridete v Slovenijo, prinesete ček. Nazadnje je bila na njem vrednost dvajset tisočakov.
Na bančnem računu v Švici moram imeti vedno pol milijona denarja. Tudi zaradi varnosti. Tudi v sebi sem zato gotov. Pred dvema letoma sem dal pol milijona evrov za Medgeneracijski center Kranj. Potem je treba malo počakati, da se denar spet nabere. Z ustanovitvijo delavnic, v katerih delajo invalidi in nekdanji odvisniki, fundacija že zasluži nekaj denarja. Kako dober občutek, ko sem bil tam na obisku in sta se mi osebno zahvalila dva, ki imata zdaj delo. In spet svoje življenje. Tudi mama nekega fanta mi je podala roko, mi povedala, kako obupana je že bila zaradi sina, dokler mu nismo tu pomagali. Moram priznati, da imam neverjetno dober občutek zaradi vsega tega. Vem, da jih v domu živi približno deset, trideset pa obiskuje predavanja in druge oblike pomoči.
Videti je, da ste izvrstnega zdravja.
Nekoč me je zbil avto, me zadel v križ. Od takrat imam s križem križ. Golfa ne igram več, tako ali tako sem ga le zaradi poslovnih stikov. Nikoli pravzaprav ni bilo pravega prostega časa, a ga tudi pogrešal nisem, če sem iskren.
Kako nas vidite Slovence v tem kriznem času?
Če bi doživeli vojni in povojni čas, bi vedeli, kakšen je videz brezperspektivnosti. V resnici ga nismo tako doživljali, lahko pa, da je bilo tako videti. Zdaj vam ničesar ne manjka.
Manjka delovnih mest, revščina se razrašča, večajo socialne razlike.
V mojih letih človeka najbolj skrbi zdravje. Ljudem, se mi zdi, manjka le trdne volje. Namesto da bi mislili, kaj narediti, da bo bolje, se bojite, da bo jutri še slabše. Poglejte, jaz sem v tujini uspel, uspelo mi je vse, kar lahko človeku, ki začne iz nič. Zakaj bi zdaj za vas rekel, da nimate teh možnosti? Nekje je treba začeti, pokazati predanost in delavnost, tako se podjetje na zaposlenega lahko zanese. Podjetje ni nič vredno, če nima dobrih delavcev. Človek mora znati poskrbeti zase, ne pa čakati na državo.
Veste, ko želim jesti v restavraciji ali gostilni, grem tja, kjer je parkiranih veliko avtomobilov. Ko sem v dvomu, poslovati z nekom ali ne, pogledam, v kakšnem poslopju živi, ali je vzdrževano in okolica urejena.
