Tiskane izdaje
Že leta 2011 ste dejali, da je tista, ki lahko največ izgubi z nestabilnostjo Bližnjega vzhoda, prav Evropa. Danes to postaja očitno. Kaj vse bomo izgubili - določene svoboščine, kulturne specifike? Za vedno?
(Ne)stabilnost Evrope je zares tesno povezana z (ne)stabilnostjo na Bližnjem vzhodu, vendar se je mogoče resno vprašati, ali se evropske elite tega zavedajo oziroma so pripravljene delovati za zagotavljanje stabilnosti. Že davno bi si morale začeti prizadevati za pravično reševanje vprašanja Palestine, ki je verjetno temeljni vir nestabilnosti na Bližnjem vzhodu - čeprav je v zadnjem času stopilo v ozadje. EU kljub svojim velikim zmožnostim nikoli ni zares resno pritisnila na Izrael, da bi prenehal kontinuirano kršiti mednarodno pravo in tako uničevati možnost nastanka suverene in življenjsko sposobne palestinske države. Ta možnost je verjetno danes že uničena, zato bo to trajni vir nestabilnosti v neposredni soseščini Evrope ter generator krepitve radikalnih islamističnih skupin in terorističnih dejanj; spomnimo se zgolj nedavnih napadov na judovske cilje v Bruslju, Parizu in Köbenhavnu.
EU ni bila na Izrael nikoli sposobna resno pritisniti tudi zaradi svoje razcepljenosti - nekatere države so tradicionalne zaščitnice Izraela, denimo Nemčija in Nizozemska - ta neenotnost pa se je še povečala z vstopom srednje- in vzhodnoevropskih držav v EU. Zaradi razcepljenosti EU stara celina tudi ni mogla resno ustavljati ameriškega napada na Irak leta 2003. Prav ta napad je zažgal ves Bližnji vzhod, ker je povzročil nastanek današnje Islamske države in izjemno hud sunitsko-šiitski konflikt, ki se najbolj manifestira v Siriji. Posledično se Evropa v zadnjih mesecih sooča z močnim begunskim valom, ki ga ne zna obvladati. Vendarle je mogoče reči, da so ZDA daleč najbolj odgovorne za krize na celotnem Bližnjem vzhodu, Evropa pa se najbolj spopada z negativnimi posledicami teh kriz.
Kakšni so možni scenariji za svet in Evropo - bo ta res potegnila najkrajšo? Koga šibka, oslabljena Evropa najbolj zanima in čemu so v resnici namenjeni milijoni imigrantov z Vzhoda na naših tleh?
Nisem zagovornik teorij zarot in ne verjamem najbolj tezam o zavestno povzročeni begunski krizi oziroma o strateški depopulaciji Sirije, ki naj bi jo prikrito izvajale ZDA za slabitev EU. Ta namreč že nekaj časa ni njen močni igralec in tekmec, temveč se je iz delovalca bolj spremenila v objekt, ki ga k sebi želijo privabiti ZDA, Rusija in Kitajska - Ameriko skrbi predvsem zadnja. Milijoni beguncev so posledica katastrofalnih, prvenstveno ameriških politik v muslimanskem svetu v zadnjih 14 letih; v zvezi s katastrofalno vojno v Siriji pa je nujno dodati, da sta tamkajšnji konflikt pomagali razplamtevati tudi Velika Britanija in Francija s podporo upornikom. Odločilno vprašanje je, ali si bo EU sposobna vzeti besedo - ta bi ji morala pripadati, ker je izjemno obremenjena zaradi Sirije - in zahtevati ustrezno ustavljanje vojne v Siriji. To pomeni vzpostavitev skupne šiitsko-sunitske oblasti z vključenostjo predsednika Asada v določenem prehodnem obdobju. Tudi tukaj pa ne moremo biti optimisti, ker EU nagovarja Turčijo, naj prestreza begunce, ta pa v ozadju verjetno zahteva takojšnji odhod Asada. Glede Sirije bo politiko najbrž narekovala četverica, ZDA, Rusija, Savdska Arabija in Iran, ne Evropa.
Če bo Francija - skupaj z drugimi zahodnimi državami - po terorističnih napadih v Parizu še bolj pristopala k vojaškim napadom na Islamsko državo, potem bo to še bistveno povečalo verjetnost terorističnih napadov na civiliste na Zahodu, pri čemer se je resno mogoče bati, da bodo to še bolj mehke tarče, kot so bolnišnice, šole in vrtci. Uporaba zahodne vojaške sile - z izjemno redkimi izjemami - v muslimanskem svetu nikoli ni prinesla nič dobrega, temveč je le ustvarjala radikalizacijo. Nujno pa je treba dodati, da kljub vsej medijski pozornosti dogajanje, povezano z muslimanskimi akterji, ni poglavitni element današnjih mednarodnih odnosov; glavni so odnosi med ZDA, Kitajsko, Rusijo in Indijo oziroma njihova tekma za vpliv. Muslimanski svet v mednarodnih odnosih slej ko prej ostaja drobiž v igri velikih.
Zahod si, kot pravite tudi vi, lasti monopol nad t. i. pravično uporabo sile, medtem ko so muslimanski napadalci vedno obravnavani kot fanatiki. Morda glavni razlog za to razliko leži v dejstvu, da je podaljšana roka Zahoda Izrael, ki posredno obvladuje tudi večino najbolj vplivnih zahodnih medijev?
Protiislamski diskurz na Zahodu, katerega poglavitna teza je, da je islam inherentno agresiven in fanatičen, je star skoraj tisočletje in je posledično izjemno zakoreninjen v Evropi in ZDA, hkrati pa ga bistveno ustvarjajo vplivne elite zaradi svojih interesov. Večno kazanje na muslimanskega sovražnika pomembno služi odvračanju pozornosti od socialno izjemno nepravičnega sveta, v katerem peščica ljudi sedi na gorah denarja, večina pa se komaj prebija skozi življenje. Del protiislamskega diskurza je tudi nadzor nad definicijo muslimanskih skrajnežev. Če radikalizirani muslimani izvedejo ubijalska oziroma zločinska dejanja, se to navadno pripiše njihovi fanatičnosti, patološkosti, psihopatstvu ali pa »njihovemu sovraštvu do našega načina življenja«, medtem ko se praviloma ne dopušča možnosti, da bi za njihovimi destruktivnimi dejanji lahko stali kredibilni razlogi. V primeru Pariza so to denimo že več kot enoletno bombardiranje območja Islamske države s posledičnimi civilnimi žrtvami ter hude zahodno-šiitsko-kurdske ofenzive proti tej sunitski tvorbi v zadnjih tednih. Vse to pri številih sunitih - na vsem svetu jih je 1,5 milijarde - povzroča občutek, da so sunitski islam napadle krščansko-šiitsko-kurdske sile.
Zakaj se Barack Obama in podobni svetovni voditelji še naprej sprenevedajo in govorijo o boju za svobodo in mir, ko pa je konkretno ameriški predsednik glede na odgovornost verjetno že zdavnaj presegel število pobitih civilistov, ki jih je v drugi svetovni vojni pokončal zloglasni Hitler?
Nisem prepričan, da je Obama glavni krivec za nesreče Bližnjega vzhoda. Kaže namreč, da je zelo inteligenten predsednik, ki se zaveda kontraproduktivnosti uporabe sile. Vendar pa se sooča z nenehnim pritiskom republikancev, vojske in drugih vplivnih članov ameriške vlade ter militarizirane ameriške kulture, češ »da bi moral nastopiti veliko bolj odločno«. Večino problemov je podedoval od svojega predhodnika Busha. Edino, kar mu je mogoče zares očitati, je to, da je zelo povečal število napadov z ameriškimi brezpilotnimi letali, ki sejejo smrt med civilisti v Afganistanu, Pakistanu, Somaliji in Jemnu.
Po zadnjih podatkih je rusko letalo, sestreljeno nad Egiptom, vendarle potolkel ISIS. Kaj bo naredil Vladimir Putin?
Upati je, da bo tudi ruski predsednik Putin spoznal, da je uporaba vojaške sile proti Islamski državi - razen kolikor je nujno, denimo za zaščito religijskih manjšin, kot so bili jazidi v severnem Iraku - kontraproduktivna oziroma zelo povečuje verjetnost napadov na ruske cilje po vsem svetu. Poleg tega se lahko radikalizirajo muslimani, živeči v Rusiji - na Kavkazu, v Tatarstanu in Baškortostanu. Putin verjetno meni, da bi skupni vojaški napadi na Islamsko državo lahko zmanjševali nesoglasja med ZDA, Evropo in Rusijo, do katerih je prišlo zaradi krize v Ukrajini. Morda bi jih, vendar pa bodo zanesljivo bolj ogroženi ruski državljani.
