Priseljenci zbližujejo ljudi iz različnih okolij

Ljubljana – Max Zimani je iz rodnega Zimbabveja pred 32 leti prišel v Slovenijo študirat računalništvo in informatiko, s štipendijo ene od agencij OZN, ki je financirala študij mladih Afričanov iz neuvrščenih držav. Tukaj si je ustvaril družino in ostal. Most med kulturami globalnega severa in juga pa v Sloveniji gradi z Zavodom Global in Skuhno.

Leta 1982 je bil eden od desetih štipendistov iz Zimbabveja v Jugoslaviji. Po diplomi si je v Ljubljani ustvaril družino in se zaposlil v računalniškem podjetju Hermes Softlab. »Preprosto, življenje se je zgodilo in sem ostal,« je dejal Max Zimani. Na slovenski način življenja se je počasi prilagodil in se še vedno prilagaja. »Nekatere stvari so mi zelo všeč, nekatere so mi postale všeč, nekatere pa me še vedno motijo. Prilagajanje je vseživljenjski proces. Enako bi se mi dogajalo tudi, če bi ostal v Zimbabveju.«

Na Brezovici si je ustvaril dom, ima štiri otroke, najstarejša hčerka, ki je stara 22 let, je uspešna študentka medicine. »Če se pogovarjamo o širši slovenski družbi, mi še vedno daje občutek, da nisem od tukaj. Če me kdo vpraša, od kod sem, in mu odgovorim, da z Brezovice, me večina potem vpraša: 'Ampak od kod si pa zares?' kar mi daje signal, da nisem zares popolnoma sprejet. To je problem, ker pomeni, da je moj manevrski prostor zožen. Jaz vem, kako ravnati, bolj je problem z mojimi otroki. Učim jih, da so Slovenci in da sem se jaz rodil v Zimbabveju, da sem potemtakem tudi Afričan in Zimbabvejec, in imajo tudi oni afriške korenine. Čim več o tem jih želim naučiti, od jezika do kulture. Nočem, da so preveč omejeni s slovenstvom ali zimbabvejstvom, ampak da so svetovljani. Sem državljan EU, a se z držo EU do begunske problematike ne strinjam. Rodil sem se v Zimbabveju, a se z nekaterimi ravnanji tamkajšnjih političnih voditeljev ne strinjam. Potrebna je prožnost,« razmišlja.

Južna perspektiva

Leta 2010 je ustanovil Zavod Global, v katerem je danes zaposlen. »Ideja Zavoda Global je približevanje ljudi, ki živimo v Sloveniji in EU, s tistimi, ki živijo na globalnem jugu: v Afriki, Aziji in Južni Ameriki. Odkar sem prišel v Slovenijo, sem vedno deloval v afriških organizacijah, bil sem predsednik društva Afriški center. Pri tem delu sem ugotovil, da so izzivi, s katerimi se srečujejo afriški migranti, precej podobni tistim, s katerimi se srečujejo tudi drugi z globalnega juga. Prinašamo tako imenovano južno perspektivo v diskurzu o globalnem učenju na severu,« je opisal sogovornik. Kot del promocije medkulturnosti organizirajo delavnice z učitelji, vzgojitelji ter otroki v šolah in vrtcih. »Na teh delavnicah je v središču pogovor o kritičnem mišljenju, stereotipih, rasizmu, revščini ... O tematikah, ki se nam zdijo pomembne. Nekoč je tanzanijski državnik Julius Nyerere izjavil, da če želimo rešiti problem revščine, naj Evropejci ves denar, ki ga namenijo razvojni pomoči, porabijo v Evropi za to, da razložijo ljudem, kaj so vzroki revščine. Ne verjamemo, da je rešitev, da greš v kakšno afriško državo in poskušaš tam ljudem soliti pamet, ampak da se tukaj pogleda, kaj se ljudje učijo o Afričanih. Še vedno se v vrtcih bere Juri Muri, ki je celo na seznamu priporočene literature za bralno značko. To se nam zdi nesprejemljivo. Analizirali smo osnovnošolske in srednješolske učbenike za zemljepis in zgodovino – precej so evropocentristični.«

Ukvarjajo se tudi s področjem migracije. »Skuhna, svetovna kuhinja po slovensko, je produkt tega. Nastala je pri delu z migranti – veliko med njimi radi in dobro kuhajo, ljudje pa to radi jedo. Ko se je pokazala priložnost za financiranje, smo videli, da je to poslovna priložnost. Najbolj pomembno pri tej ideji je, da ni bil odločilen dejavnik, ali človek dobro govori slovensko oziroma ali ima diplomo, kar sta običajno tista dva dejavnika, ki prišlekom zmanjšujeta možnost vstopa na trg dela,« je povedal Zimani.

Skuhna je projekt, ki sta ga sprva sofinancirala MDDSZ in Evropski socialni sklad z namenom povečanja zaposlovanja in zaposljivosti migrantov iz svetovnega juga. »Uredili smo restavracijo, v kateri vsak dan v tednu ponujamo jedi iz ene države. Hrano pripravlja nekdo, ki je od tam, torej je avtentična kulinarična ponudba. Ves čas pa sodeluje kuhar, ki je mentor. Ob tem pripravljamo različne tematske dogodke. Pomembna je izobraževalna nota, da v Skuhno ne hodiš samo zato, da ješ, ampak da še kaj izveš, poslanstvo, da se zbližujejo ljudje iz različnih okolij. Kot projekt se je končal 1. avgusta, a svoje delo nadaljujemo, kar jemljemo kot uspeh glede na okolje in okoliščine,« je strnil Max Zimani.