Nikoli ni prepozno za pristni stik z otroki

Družinski odnosi:  poti do vnukov vodijo prek staršev.

Objavljeno
19. februar 2018 12.39
Danica Vidmar,Ljubljana Slovenija 15.02.2018 [Portret]
Andreja Žibret
Andreja Žibret
Ljubljana – Ko otroci odidejo od doma, se začne pomembno obdobje za vse, ko vzgojo zamenja nujnost, da se vzpostavijo zreli medsebojni odnosi. To je priložnost, da se še marsikaj popravi, pravi Danica Vidmar, ki vodi Familylabove delavnice o odnosih med starši in odraslimi otroki.

Po 30 letih menedžerskih izkušenj v veliki mednarodni korporaciji se je odločila združiti poklicne in osebne izkušnje v drugačno profesionalno pot. Sama ni imela srečnega otroštva in je bila tudi kot mati samohranilka dveh otrok velikokrat pred težkimi izzivi in stiskami. Na pobudo hčere se je v okviru mednarodnega združenja Familylab, ki je zelo aktivno tudi v Sloveniji, udeležila izobraževanja družinskega terapevta in avtorja več knjig Jesperja Juula za vodenje delavnic, predvsem zato, da bi lažje podpirala svoje otroke pri vzgoji vnukov.

Izvedela pa je mnogo tega, kar bi bilo dobrodošlo vedeti, ko je bila sama mama. Danes čuti kot svoje poslanstvo prenašati to znanje in izkušnje tudi drugim. Pravi, da se še ne želi upokojiti, ampak delati tudi po 63. letu; med drugim je opravila »certificirano coaching« izobraževanje (po načelih C. G. Junga) in je v procesu pridobitve certifikata, želi se usmeriti na coaching mladih na začetku delovne poti.

Različne zamere in skriti problemi

Ko se odrasli otroci osamosvojijo, mnogokrat pridejo na površje različni »skriti« problemi, zamere, jeza, nedokončana ločitev itn., ki so lahko boleči za obe strani. Po njenih osebnih izkušnjah ni nikoli prepozno vzpostaviti pristnega stika z otroki, to je mogoče tudi takrat, ko je otrok že odrasel. Vedno se tudi izkaže, da vse poti do vnukov vodijo prek staršev. 

»Jesper Juul pravi, da otroci ne potrebujejo tega, da bi bili vzgajani, temveč v času odraščanja potrebujejo empatično vodstvo. Tega pa dostikrat ne zmoreš, če imaš sam, kot starš, stiske, si negotov in prestrašen. Ko se otroci osamosvojijo, se kot starš lažje otreseš strahu in razviješ določeno stopnjo empatije, s katero lahko sodeluješ s svojimi odraslimi otroki. To pa lahko storiš, če stopiš na pot osebnega razvoja in z distanco pogledaš na prepričanja in pravila, ki so veljala takrat, ko si bil starš majhnim otrokom,« je razložila Vidmarjeva, ki bi rada pomagala staršem in odraslim otrokom, ko so starši še živi, pri močeh in pripravljeni sodelovati pri graditvi odnosa.  Ko otroci odrastejo, imajo odgovornost za odnos oboji; če otroci odbijajo sodelovanje s starši, je manj možnosti, da pridejo do njih, vendar je v resnici zelo malo takih, pravi Vidmarjeva. Staršem svetuje, naj nikoli ne obupajo pri iskanju poti do svojih odraslih otrok. Res pa je, da je pot do odraslih otrok dostikrat trnova in dolga; živijo po svoje in nimajo toliko časa in pripravljenosti za sodelovanje. Velikokrat tudi ne znajo od daleč pogledati na svoje zamere do staršev in graditi empatičen odnos do njih.

Ključ je osebni razvoj

Ureditev tega odnosa zelo pozitivno vpliva na »družinsko karmo«: »Ključ do tega je osebni razvoj, predvsem iskrenost in empatija do sebe. Najtežje je sprejeti svoje napake in dejstvo, da časa ni mogoče obrniti nazaj. Lahko si želiš, da bi ta spoznanja imel takrat, vendar jih ni bilo. Potreben je pogum, da priznaš sebi in otrokom, da so se zgodile boleče stvari, čeprav si delal po svojih najboljših močeh. Odraslim otrokom je pomembno prisluhniti, kako so doživljali kakšne dogodke iz otroštva. Ko jih poslušaš, moraš biti dovolj trden, da ne reagiraš preveč čustveno, da se ne postaviš v obrambni položaj ali da te ne prevzame občutek krivde. Pomembno je, da se pri tem ne braniš, jih ne napadaš in ne kritiziraš. To je težko, a otrokom je mnogokrat dovolj že to, da starši slišijo, kako so doživljali določen dogodek, ki ga je starš verjetno videl popolnoma drugače,« razlaga Vidmarjeva. Vloga babic in dedkov pri vzgoji vnukov pa je naslednja zgodba.