Tiskane izdaje
Zdaj sodnik, prej predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani, Aleš Zalar, je zmagal v prvi bitki. Upravno sodišče je odpravilo odločbo ministra za pravosodje Lovra Šturma, s katero je ta zavrnil predlog sodnega sveta, naj na mesto predsednika največjega sodišča v državi za prihodnjih šest let ponovno imenuje Aleša Zalarja. Razlog: minister je nepravilno razlagal in uporabil zakon, saj ne bi smel brez podlage v njem in kar med kandidacijskim postopkom določiti dodatnih meril za imenovanje predsednika sodišča.
Šturmu (formalno) Zalar ni pogodu, ker ima po njegovi presoji premalo sodniških izkušenj, ki so po ministrovi oceni ključne za učinkovito odpravo sodnih zaostankov, s katerimi se spopada večina slovenskih sodišč, med njimi tudi ljubljansko okrožno sodišče.
Ali bo takšna odločitev upravnega sodišča prestala tudi presojo pred vrhovnim sodiščem, saj je malo verjetno, da se minister ne bo odločil za tak korak, še ne vemo. V vsakem primeru pa bo sodna oblast tista, ki bo določila mejo med občutljivimi ustavnopravnimi razmerji med izvršno in sodno oblastjo, ki so vedno znova na preizkušnji. Ob sprejemanju sprememb zakona o sodiščih sredi minulega leta, ki so zadevale prav postopek imenovanja predsednikov sodišč, se je že dalo slutiti, da si minister želi večji manevrski prostor pri odločitvah o tem, kdo bo vodil posamezno sodišče. Praksa namreč v ničemer ni zahtevala zakonodajnih sprememb, zato se ni bilo mogoče znebiti občutka, da želi minister pri kadrovskih rešitvah v sodstvu v razmerju do sodnega sveta več pristojnosti. Upravno sodišče je zdaj presodilo, da je minister vezan na predlog sodnega sveta, če ta v imenovanje predlaga le enega kandidata. Diskrecijska pravica je tako na strani sodnega sveta in ne na ministrovi strani.
Aleš Zalar je (vsaj za zdaj) na dobri poti, da bo še šest let vodil ljubljansko okrožno sodišče. Da bi imel pri izpeljavi programa za odpravo zaostankov na tem sodišču tudi ministrovo podporo, pa prav tako ne bi bilo slabo.
