Tiskane izdaje
Ob najnovejšem primeru kazenskega pregona novinarke Anuške Delić se je zato smiselno vprašati, ali bi ga bilo treba spremeniti in poskrbeti tako za dekriminalizacijo takšnih dejanj kot tudi za zaščito novinarjev in žvižgačev oziroma prijaviteljev, ki javnosti razkrivajo nepravilnosti, sporna ali kazniva dejanja, in s tem včasih ogrozijo svojo službo, varnost in celo zdravje.
»Realno gledano je malo verjetno, da bi bila ta dejanja v kratkem dekriminalizirana,« meni prof. dr. Matjaž Ambrož s katedre za kazensko pravo na ljubljanski pravni fakulteti. Do sprememb kazenskega zakonika so pristojni namreč zadržani; kaj če pride do pravne praznine, kaj če bo v zakonu luknja, ki jo bo nekdo zlorabil? »Z vidika konkretne zadeve in morebitnih podobnih v prihodnje bi bila realnejša rešitev, da se poišče razlog, ki vendarle pokaže, da je bilo v konkretnem primeru ravnanje novinarke upravičeno. V kazenskem pravu je tako, da se lahko osebo, ki izpolnjuje zakonski opis kaznivega dejanje, razbremeni odgovornosti, če je imela za to dober razlog.« Kaj to pomeni?
Na načelni ravni to pomeni, da bi bilo mogoče govoriti o izključitvi protipravnosti takega ravnanja novinarke, če v konkretnem primeru prevlada interes novinarskega dela oziroma javni interes.
Veljavni kazenski zakonik v 260. členu govori o izdaji tajnih podatkov, njegovi predhodniki pa so govorili o izdaji uradne oziroma državne tajnosti. »Zadnji odstavek 266. člena se je glasil, da se za uradno tajnost štejejo podatki, ki so razglašeni za uradno tajnost in ki so tako pomembni, da so z njihovo izdajo nastale ali bi lahko nastale hujše škodljive posledice za službo. To je pomenilo, da je za kaznivo štelo samo razkritje zelo pomembne uradne tajnosti, torej take, pri kateri je nastala ali bi lahko nastala škoda za službo, v kateri je uradna oseba, ki je to tajnost razkrila, delala. Ta določba je veljala tudi za tistega, ki takšno tajnost objavi. Kasneje so ta odstavek z novelo črtali,« pravi akademikinja Alenka Šelih z ljubljanske pravne fakultete.
Izdajo uradnih tajnosti so tedaj želeli omejiti na izdajo pomembnih tajnosti, ki so povzročile ali bi lahko povzročile hudo škodo. »V konkretnem primeru gre predvsem za vprašanje, ali je šlo za tajne podatke, in, ali jih je novinar imel pravico ali bil celo dolžan razkriti, če je to v javno korist. Kakšen je odnos med javno koristjo in čuvanjem teh podatkov, izhaja že iz novinarskega kodeksa, ki pravi, da ima novinar pravico objaviti takšne podatke, če so v javno korist. To bi moral biti najbrž temelj njene obrambe.«
Alenka Šelih, ki je sodelovala pri pripravi kazenskega zakonika 1995, pri kasnejšem spreminjanju zakonodaje ni sodelovala. Danes pravi, da sedanja določba 260. člena nedvomno predstavlja pritisk na novinarje in na morebitne žvižgače, saj preprečuje objavljanje takih podatkov in tudi njihovo razkrivanje. »Za širšo družbo to ni dobro. Tudi v konkretnem primeru je bilo razkritje pomembno za javnost in družbo, zato bi bilo treba v tem okviru tudi presojati protipravnost tega ravnanja oziroma njeno izključitev.«
Po sledi sprememb kazenskega zakonika
Jugoslovanski kazenski zakonik, ki se je v samostojni Sloveniji uporabljal do sprejetja novega kazenskega zakonika – ta je začel veljati prvega januarja 1995 – je poznal izdajo vojaške, uradne in državne tajnosti. Toda sodišče je moralo ugotavljati, ali so izpolnjeni formalni pogoji tajnosti (ali je v skladu s predpisi, ki jih dokument navaja, podatek tajen), obenem pa je moralo tudi vsebinsko presojati, ali gre res za tajnost podatkov. »Torej nista zadoščala samo mnenje organa in formalni žig,« pojasnjuje odvetnik Emil Zakonjšek.
Približno enako je veljalo tudi po sprejetju novega kazenskega zakonika. Leta 1997 je tedanja vlada predlagala in z novelo tudi dosegla, da se ne glede na določbe drugega odstavka 266. člena ne kaznuje tistega, ki je uradno tajnost, katere vsebina je v nasprotju z ustavnim redom, posredoval za objavo ali objavil z namenom, da javnosti razkrije nepravilnosti pri organiziranju, delovanju ali vodenju službe, če objava za državo nima škodljivih posledic. »To je veljalo tako za uradno kot tudi za vojaško tajnost. Za državno tajnost pa sprememba ni šla v to smer. Očitno je zakonodajalec mislil, da je to tako resna zadeva, da tega razloga ni uvedel,« pojasnjuje Zakonjšek.
Kazenski zakonik, ki velja od 1. novembra 2008, pa navaja le eno kaznivo dejanje, in sicer izdajo tajnih podatkov. »Žal se je nekako izgubila tudi novela, ki je po mojem na zelo pravilen način uredila to problematiko,« meni Zakonjšek. »Ko gre za objavo tajnih podatkov v medijih, mora sodišče vedno vrednotiti in ocenjevati svobodo medijev in svobodo izražanja na eni strani in interes države, da podatki ostanejo tajni, na drugi. Zakonodajalec pa je leta 2008 rekel, da to ni potrebno, saj zakon o tajnih podatkih formalno določa, kaj je tajni podatek, kako mora biti opredeljen, kaj je tajnost, kaj je strogo tajno, kaj je interno, kaj je zaupno, in določa tudi, kakšne so posledice pri razkritju posameznih stopenj tajnosti. Vendar to ni enako. Sodišča se namreč v praksi zadovoljijo, da je podatek tajen, če je tako določil pristojni organ in če je to storil v skladu s predpisi, in potem ne raziskujejo več podrobno, zakaj se je organ tako odločil.«
