Privoščljivost ali formalizem?

Dejstvo, da se je državni zbor seznanil, da poslancem, ki so izstopili iz poslanske skupine LDS, prenehajo vse vodstvene funkcije v državnem zboru, je lahko videti kot privoščljivo nagajanje vladne koalicije sprtim kolegom v opoziciji, morda tudi kot oddolžitev zapuščene LDS nekdanjim pristašem, ki so jih zapustili. Vendar pa je ta sklep v prvi vrsti formalizem, ki je potreben za ureditev razmer v visoko formalizirani instituciji, kakršna je državni zbor.

S prehodom ne več zanemarljivega deleža nekdaj največje opozicijske stranke v druge poslanske skupine, k socialnim demokratom in k samostojnim poslancem, so se namreč precej spremenila razmerja moči v parlamentu.

Celoten parlamentarni ustroj je narejen na podmeni razdelitve vpliva med strankami sorazmerno številu njihovih poslancev. Poleg tega se upoštevajo še drugi sorodni kriteriji, denimo da so v vodenju delovnih teles zastopane vse poslanske skupine, da je med podpredsedniki parlamenta tudi poslanec opozicije, da so vsi poslanci udeleženi v približno enakem številu teles – zdaj to v slovenskem parlamentu pomeni, da naj bi vsak poslanec deloval v treh delovnih telesih.

Parlament je pač institucija strank, vanje so poslanci izvoljeni s strankarskih list, organizirani so v poslanske skupine svojih strank itd. Takšna ureditev, kolikor se že zdi triumf strankarstva nad svobodno presojo poslancev – ki po ustavi niso zavezani nobenim navodilom in so zastopniki celotnega ljudstva, ne zgolj volivcev svoje stranke –, je po drugi strani pomemben element zaščite opozicije in utrditve njene moči proti vladni koaliciji. Brez teh zagotovil bi se mirno lahko zgodilo, da bi parlamentarna večina celotno sestavo parlamentarnih teles sestavila samo iz svojih poslancev.

Spremembe na vodstvenih funkcijah bi sicer lahko izvedli z več takta in prefinjenosti. Ampak do tja slovenski politični kulturi manjka še nekaj let in nekaj nepotrebnih blamaž. Navsezadnje se utegne celo zgoditi, da bo večina novih funkcionarjev tistih, ki so to bili že doslej.