Tiskane izdaje
Ljutomer - Po prvem slovenskem taboru, prvih kasaških dirkah in prvi samopostrežbeni trgovini v Sloveniji, se Prleki te dni mudijo z registracijo še enega, tokrat kar evropskega unikuma: kot blagovno znamko bodo zaščitili 126 kilometrov dolgo kolesarsko traso, ki vodi kar skozi štiri države: skozi Slovenijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško.
Naslonjen na svoje kolo na meji med Hrvaško in Slovenijo mi je Dominik Rudolf, ki je s prijateljem Žanom Godcem pred sedmimi leti prvič prekolesaril pot skozi štiri države, navdušeno navrgel, da na zemljevidu Evrope zaman iščeš podobno. »Ni je, nikjer. Niti po državah Beneluxa ne moreš začrtati take poti. Skozi tri države že, ne pa skozi štiri,« je povedal, ko je k nama že stopal Dušan Kavaš, ki je skupaj s Francom Marinom po tem, ko sta Dominik in Žan pripovedovala o prevoženih stošestindvajsetih kilometrih skozi Avstrijo, Madžarsko, Hrvaško in Slovenijo, pot tudi »računalniško« obledal.
Proti Radencem pot hitro mine
»Ugotovila sva, da se ob progi nahajajo številne zanimivosti. Poleg številnih toplic se, če človek le malo skrene s proge, najdejo zanimivosti kot sta denimo brod in mlin na Muri«.
V nedeljo so prleški kolesarji, ki so prav zaradi registracije trase ustanovili Prleški kolesarski klub, preko katerega te dni peljejo postopke v zvezi z registriranjem trase kot blagovne znamke, pot prekolesarili četrtič. Z majicami Pozdrav prijateljstvu, ki so jih dali natistniti prav za nedeljsko slovesnost na mejnem prehodu Gibina (tja so prikolesarili nekaj minut pred dogodkom, ki sta ga simbolično povezovala štrigovski in razkriški župan), so vzbudili pozornost prenekaterega obiskovalca proslave. Petdeset majic je bilo premalo, zato jih je Dušan Bot, idejni oče nedeljskega kolesarjenja, te dni moral dati natisniti še nekaj ducat.
Včeraj smo traso - z avtomobilom, da ne bo pomote - za vas, spoštovani bralci, prevozili tudi mi. Družbo nam je delal Rado Nemec, aktivni prleški kolesar, ki se bo na pot skozi štiri države spet zapeljal čez vikend: »Tokrat bom gnal na polno, brez postankov. Zanima me, v kolikšnem času se da prevoziti ta trasa, ki je v glavnem ravninska, le na Goričkem se nekoliko vzpne«.
Pot sva z Radom začela v Ljutomeru, pred barom Mitra. Tamkajšnje zajetno parkirišče sprejme veliko avomobilov, zato pradlagamo, da pot pričnete tukaj. Proti Radencem pot sicer hitro mine, vendar se v poletni pripeki kolesar lahko mirno ustavi v tamkajšnjem termalnem kopališču; če je sila, lahko na bazen zavije že prej, v terme Banovci (ko pridete iz Ljutomera v vasi Šalinci zavijete desno priti Banovcem. S trase skrenete za dobre štiri kilometre).
V Gornji Radgoni se meja prečka prvič. Skozi Bad Radgesburg - v tem kraju so prav tako toplice, tako rekoč ob sami trasi - , Laafeld in Sicheldorf se po »zelo kvalitetnem asfaltu«, kot me je včeraj opomnil Rado, spet vrnete v Slovenijo. Mimo Murske Sobote - trasa vodi tik mimo ograje ob soboškem letnem kopališču, v katerem se je včeraj trlo kopalcev - ste nato kmalu v Moravskih Toplicah.
Skozi Goričko se trasa prične nekoliko vzpenjati
Znana turistična destinacija poleg Term 3000, ki se lahko pohvalijo s številnimi vodnimi parki in tobogani nudi tudi kvalitetno golf igrišče Livada, ki na 50 hektarjih ponuja 18 igralnih polj. "Če bi bil turist, ki se je med dopustom odločil prekolesariti to progo, bi prvi dan prikolesaril do sem. Tukaj bi si najel sobo in nekaj dni užival," se je pridušal Rado in se že ozrl na cesto pred nama, ki je na obeh stranek ponujala res idilični pogled na zrelo žito, ki je segalo vse do modrine neba.
Skozi Goričko se trasa res prične nekoliko vzpenjati, svoj vrh pa doseže tik za mejnim prehodom Kobilje, na madžarski strani. Le nekaj kilometrov čez mejo se nahaja Country club Abbázia, ki poleg sence in dobre jedače ponuja tudi ježo dresiranih konj. Pot nato skozi dišeče borovce skoraj do slovensko-madžarske meje poteka mimo »civilizacije«, v Csesztregu, ki predstavlja najglobljo točko proge na Madžarskem, pa nas na križišču, v katerem zavijemo desno proti Lentiju, preseneti iz blata zbita in s slamo krita panonska hiša. Ko pristopimo ugotovimo, da hiša pravzaprav predstavlja muzej, v katerem obiskovalci lahko vidijo kako so pred stoletji tukaj živeli in kako so izdelovali svoja domovanja.
Čez slabih deset kilometrov se s sopotnikom (spet) že nahajava v Sloveniji, v Lendavi. Glavna cesta skozi staro mestno jedro je preveč mamljiva, da se človek ne bi ustavil in s prijaznimi domačini popil kave v kakšnem od številnih obcestnih lokalov. »Ne fotografiraj ulice, poglej tja...,« nas je sinoči ogovoril domačin v sosednjem kafiču, ki se je prešerno oziral za mlajšo lepotico, ki je tekla mimo nas.
Toplice, v katere so se Prleki nekoč hodili kopat tudi s konji
Pot spet vodi proti hrvaški meji, tokrat tik mimo lendavskih term. Te so, pravijo domačini, zaradi parafinskih termalnih vod primerne predvsem za ljudi ki jih tarejo bolečine v mišicah. Kot nalašč za od kolesarjenja razbolele noge!
Z Radotom se ustaviva v Murskem Središču, kjer so pred časom lepo uredili zaliv, na katerem poleti potekajo številne prireditve. Pot nadaljujeva proti Svetemu Martinu na Muri, kjer so znane in stare toplice, v katere so se Prleki nekoč hodili kopat tudi s konji, s kolesi. Od Svetega Martina na Muri do denimo Čakovca je zgolj 17 kilometrov.
Na mejnem prehodu Gibina se še zadnjič vrneva v domovino ter tik po meji v gostilni Stari Pil spijeva hladni prleški špricer. »Če že pišete o zanimivostih, potem ljudi povabite še v razkriški kot, kjer teče zdravilna voda,« nas pozdravi nek domačin. Prav ima: poleg izvira menda zdarvilne vode, si turisti na Razkrižju lahko ogledajo tudi bakrenodobno naselbino, naravno znamenitost pa predstavlja tudi Gibinski slap na Gibinskem potoku, ki je nastal ob zapornicah potočnega mlina.
Pot smo z nekaj postanki prevozili v slabih štirih urah. Pol ure več naj bi za pot brez postanka potreboval rekreativni kolesar, ki se po naporni vožnji lahko ohladi in spočije v ljutomerskem kopališču. Za slaba dva evra, kolikor stane popoldanska karta.
No, v Ljutomeru si bo lahko poleg muzeja in konjev kasačev lahko ogledal tudi spominsko sobo Karla Grossmanna, slovenskega pionirja filmskega zapisa, ter v Miklošičevem letu morda tudi njegovo rojstno hišo - letos poteka dvestota obletnica rojstva Franca Miklošiča, velikega slovenskega filologa, slavista in jezikoslovca. In če bo že tam, do Jeruzalema in do s prleško kulinariko založenih tavern več ni daleč, ...
