Prostovoljci: »Tu smo, da ščitimo dostojanstvo ljudi, ki potrebujejo pomoč«

Oživljali so nekaj dni staro dojenčico. Zdravstveno oskrbo potrebuje od 2,5 do pet odstotkov ljudi.

Objavljeno
20. oktober 2015 19.42
begunci
Barbara Hočevar, notranja politika
Barbara Hočevar, notranja politika
Ljubljana – Ekipa prve pomoči iz Renč je včeraj dopoldne v Brežicah oživljala nekaj dni staro dojenčico. Njihov trud je obrodil sadove, punčka je preživela, odpeljali so jo v bolnišnico. Na terenu je nekaj sto prostovoljcev, civilna zaščita je angažirala tudi gasilce.

Mladi prostovoljci, ki so pomagali dojenčici, predvidevajo, da sta zastoj dihanja povzročila izčrpanost in dehidriranost. »Zdaj dela 15 ekip prve pomoči, osem med njimi na mejnih prehodih na območju Brežic. Poleg njih je približno 150 prostovoljcev na tistih točkah, kjer se največ dogaja,« je pojasnila Mirjana Jarc iz Rdečega križa Slovenije. Na vprašanje, s kakšnimi težavami se srečujejo, odgovarja, da opravljajo svoje humanitarno poslanstvo: »Tu smo zato, da ščitimo dostojanstvo ljudi, ki potrebujejo pomoč.« Za zdaj ni težav s pomanjkanjem hrane in nujnih potrebščin. »Občasno se zgodi, da ponekod česa zmanjka in potem to pripeljejo iz logističnih centrov. Ljudem delimo vodo, kekse, plenice, odeje, a se pri tako velikem številu zaloge ponekod hitro praznijo,« je povedala Mirjana Jarc.

Izgubljeni otroci

V sprejemnih in nastanitvenih centrih ter ob mejnih prehodih je precej prostovoljcev, ki jih koordinira Slovenska filantropija. Koliko ljudi potrebujejo in kje, objavljajo na svoji strani na facebooku. Tjaša Arko je v Šentilju. Nekaj minut pred našim pogovorom je neki deklici pomagala iskati mamo, ko smo jo klicali, je dva otroka peljala k zdravniku. »Hude stiske so, ko se kateri od družinskih članov izgubi. Zgodi se, da ostane na Hrvaški strani ali pa so ga že odpeljali naprej proti Avstriji. Najhuje je, ko se izgubijo otroci,« je opisala Tjaša Arko in pristavila, da v nobenem trenutku ne zmanjka dela. »Nekateri prostovoljci znajo arabsko in prevajajo. Ti so zelo dragoceni. Sicer pa je zelo pomembno, da vzpostavimo človeški stik.« Na Šentilju je bilo približno 20 prostovoljcev iz Slovenske filantropije in še nekaj deset iz Rdečega križa, Karitas, Unicefa, UNHCR. »Civilna zaščita nas usmerja tja, kjer nas potrebujejo,« je povedala Tjaša Arko. Opaža, da je za ljudi najbolj naporno čakanje, mnogi med njimi potrebujejo obutev, saj jim razpada ali je povsem premočena. Povezave do nevladnih organizacij, ki zbirajo materialno pomoč ali iščejo prostovoljce, so objavljene tudi na spletni strani policije.

Pri Slovenski filantropiji so od prvega vala prihoda beguncev do zdaj organizirali usposabljanja za približno 300 prostovoljcev – kako pristopati do migrantov, o etičnih načelih, postavljanju (osebnih) meja in o osnovnih pojmih s področja azila in migracij, čeprav se večinoma vključujejo v razdeljevanje hrane, obleke in podobno. »Pojasnimo jim, zakaj se lahko zgodi, da odvržejo obleko in zavračajo hrano. Treba je razumeti, da so dolgo na poti, mnogi zelo utrujeni. Nočejo škodovati ali izkazovati nenaklonjenosti, če pustijo stvari, ki zanje niso več uporabne,« je pojasnil Franci Zlatar iz Slovenske filantropije.

Po besedah Srečka Šestana, poveljnika štaba Civilne zaščite, so v ponedeljek na dveh lokacijah za pomoč prosili ekipi iz Zveze slovenskih časnikov, v logistično podporo so v petih centrih vključili tudi gasilce.

Zdravstvena pomoč

V vseh večjih sprejemnih in nastanitvenih centrih ljudem zdravstveno pomoč ponujata zdravnik in zdravstveni tehnik, posebno obremenjeni pa so bližnji zdravstveni domovi, zlasti brežiški, ki se povezuje z drugimi v bližini. »Po dosedanjih podatkih potrebuje zdravstveno oskrbo od 2,5 do pet odstotkov ljudi. V Gruškovju, na primer, je potrebovalo pomoč 74 od malo več kot 2000 ljudi, največ zaradi preutrujenosti, žuljev, virusnih obolenj dihal, driske in glavobolov. Tu in tam je treba oskrbeti tudi kronične bolnike,« je naštela Nina Pirnat, državna sekretarka na ministrstvu za zdravje.