Proti vsem pričakovanjem

Pritožbeni senat drugostopenjskega razsodišča zdravniške zbornice je za zaprtimi vrati po tehtnem razmisleku presodil o pritožbah dveh zdravnikov, ki sta se po neuspešnem zdravljenju zdaj že 15 mesecev pokojnega Bora Nekrepa in že izrečeni zbornični oceni, da je prišlo do zmotne presoje, ki je vodila v neustrezno zdravljenje, pritožila na dosojena disciplinska ukrepa. Na začasni odvzem licence in na javni opomin. Pričakovala sta, se zdi, »oprostilno sodbo v imenu stanovske lojalnosti in osebnega zadoščenja«. A to se, proti pričakovanjem, ni zgodilo, kar je mogoče oceniti kot bistven razvojni premik v delovanju slovenskega zdravstva.

Precedens, za katerega so se odločili člani senata, je zdravnikoma s klinike za pediatrijo UKC Maribor prinesel še strožji ukor - poleg 4-mesečnega odvzema licence in opomina, ki zdaj ni več javni, bosta zdravnika morala opraviti obvezno dopolnilno strokovno izobraževanje; odgovorna zdravnica mag. Zlata Kanič se bo morala izobraževati tri mesece, njen mlajši kolega asist. mag Robert Pogorevc pa mesec dni.

Kaj prinaša takšna odločitev? Poleg osuplosti, oporekanja in napovedi protiukrepov tudi občutek, da se vendarle nekaj premika v okorelem odnosu in upočasnjenih postopkih pri iskanju resnice in pravice, ki so doslej nemalokrat že tako ali tako užaloščenim svojcem še dodatno povečevali gorje.

Tatjana in Tomaž Nekrep, starša pokojnega otroka, tudi po končanem pogovoru na zdravniški zbornici v sredo - prvem v nizu dosedanjih srečanj, na katerem sta v resnici občutila iskrenost in voljo za ustrezno odzivanje in ukrepanje - nista ne mogla ne hotela skriti, da njuna bolečina po izgubi otroka ni prav nič manjša. V mariborski bolnišnici se, kot pravita, doslej ni spremenilo prav nič. Kljub tragičnim izkustvom, ki jim je leto dni po Borovi smrti sledila še smrt 16- mesečne deklice, se očitno stara praksa ponavlja ... Se res nič ne spreminja?

Do nekaterih premikov je vendarle prišlo, tudi po zaslugi Nekrepovih, ki so si drznili svojo bolečino deliti z javnostjo in so potem na ta račun morali celo poslušati očitke. Neverjetno se zdi, da bi bilo marsikomu v takšnem primeru bolj všečno, če bi se prizadeti umaknili v osamo svoje žalosti in bolečine, saj potem takšnih resnih problemov ne bi bilo treba (javno) razreševati.

A to se bo tudi pri nas enostavno moralo zgoditi, celovito, na ravni slehernega zdravstvenega zavoda oziroma vsake ambulante oziroma ordinacije, vsakega kirurškega tima oziroma posameznika, ki lahko, denimo, pacientu v bolnišnici prinese napačno zdravilo ali mu opravi poseg na levi namesto na desni strani. Oboje sodi med najpogostejše preprečljive napake, ki so lahko tudi usodne in ki koreninijo v sistemskih neurejenostih pa tudi v neustreznem ravnanju posameznika.

In o tem je treba (spre)govoriti; le tako je takšne tragedije mogoče tudi preprečevati. Po upravno-strokovnem nadzoru ministrstva za zdravje se je nedvoumno potrdilo, da bo treba v UKC Maribor, konkretno na tamkajšnji kliniki za pediatrijo, poskrbeti za boljšo organizacijo dela, večjo preglednost, celovitejšo skrb za strokovnost, za boljše sodelovanje in povezovanje, tako na strokovni ravni kot tudi ali predvsem na ravni odnosov med obolelimi in lečečimi, med svojci in med medicinci oziroma zdravstveniki, ki morajo obvladati vsaj osnovne prvine komunikacije in pokazati empatijo. Ta se je, pa ne samo v omenjenem primeru, izgubila neznano kam. A njeno (ponovno) iskanje se je zdaj, kot kaže, vendarle začelo.

Iz petkove tiskane izdaje Dela