Prve demokratične volitve v Sloveniji

Osmega aprila 1990 so bile prve večstrankarske volitve v Sloveniji po letu 1945, zadnjič v okviru Jugoslavije. Po dveh desetletjih se je smiselno spomniti, kako je slovenska družba glasovala in se vedla, ko so »ljudje dobili oblast«.

Objavljeno
07. april 2010 10.59
Tanja Starič
Tanja Starič
Ljubljana - Prve demokratične volitve pred dvajsetimi leti se nam zdijo z današnje perspektive samoumevne. Zgodovinski spomin iz svoje zavesti briše ovire in napake, osvetljene ostajajo le zmage in uspehi. Fenomen prvih volitev je ta, da so vsi imeli občutek, da so zmagovalci, in to so v resnici tudi bili, kajti zmagala je demokracija, ki jo tedanja slovenska družba v 45 letih do takrat še ni užila. S kolobarjenjem od volitev do volitev se je zmagovalni občutek vseh omejil na poražence in zmagovalce. Prav zato se je po dveh desetletjih smiselno spomniti, kako je slovenska družba glasovala in se vedla, ko so »ljudje dobili oblast«.

Ozadje

Prve večstrankarske volitve so bile rezultat slovenske pomladi v osemdesetih in zahtev različnih civilnodružbenih pobud po odpravi enopartijskega monopola, uvedbi političnega pluralizma in varstva človekovih pravic, tržne ekonomije in osamosvojitve Slovenije. Pravne temelje je postavila (socialistična) skupščina decembra 1989 s sprejemom amandmajev k ustavi, s katerimi je uzakonila politične stranke, določila postopke izvolitve predsednika in članov predsedstva ter postavila volilni prag za vstop v skupščino na 2,5 odstotka.

Za prvo politično stranko štejemo Slovensko kmečko zvezo, ki je nastala maja 1988 kot stanovsko gibanje. Glavnina opozicijskih političnih strank je nastala leta 1989: januarja SDZ, SDZS, SKD, Zeleni Slovenije, SOPS, konec leta pa Liberalna stranka. Decembra 1989 so sklenile predvolilno koalicijo in ustanovile DEMOS - Demokratično opozicijo Slovenije. Predsednik je postal Jože Pučnik, podpredsednika pa Dimitrij Rupel in Lojze Peterle.

Preimenovale in prenovile so se tudi nekdanje družbenopolitične organizacije. Zveza komunistov je postala Stranka demokratične prenove, SZDL Socialistična stranka, ZSMS pa Liberalno-demokratska stranka.

Dejstva

Osmega aprila pred 20 leti so bile v Sloveniji prve večstrankarske volitve, takrat še v tridomno skupščino Socialistične republike Slovenije, ki je skupaj štela kar 240 delegatov. Hkrati z volitvami za predsednika in člane predsedstva so volivci izbirali 80 članov takratnega družbenopolitičnega zbora in 80 delegatov zbora občin. Čez štiri dni, 12. aprila, so bile še volitve 80 delegatov zbora združenega dela. Volilna udeležba je bila dogodku primerna: na volišča je prišlo kar 83,5 odstotka volilnih upravičencev. Dvaindvajsetega aprila, v drugem krogu, so volivci izbrali še predsednika predsedstva in preostale delegate zbora občin, ki so bili voljeni po večinskem volilnem sistemu. V tem zboru je zato prepričljivo slavila koalicija Demos, v zboru združenega dela pa so imeli večino delegati levice.

Zmagovalci

Koalicija Demos je zmagala s 54 odstotki glasov in je imela v skupščini, razen v zboru združenega dela, prepričljivo večino. Posamično pa je največ glasov dobila Stranka demokratične prenove, naslednica Zveze komunistov. Iz drugouvrščene Zveze socialistične mladine (ZSMS-LS) je konec leta 1990 nastala Liberalno-demokratska stranka (LDS).

Med strankami Demosa so, na veliko presenečenje, največ glasov dobili Slovenski krščanski demokrati, in ne Slovenska demokratična zveza (SDZ), v kateri so bili zbrani znani intelektualci iz kroga Nove revije in Odbora za varstvo človekovih pravic, med njimi: Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, Janez Janša, France Bučar in Spomenka Hribar. Predsednik vlade je postal Lojze Peterle (SKD), Rupel, Bavčar in Janša pa ministri. France Bučar je postal predsednik skupščine.

Slovenski volivci so se zelo očitno odločili za mehak prehod iz enopartijskega v večstrankarski sistem, saj zmaga novih političnih strank ni bila absolutna. Predsednik predsedstva je postal Milan Kučan, predstavnik reformistične frakcije v zvezi komunistov. V drugem krogu se je pomeril z Jožetom Pučnikom, nekoč disidentom in prvakom Demosa. Tudi člani predsedstva so bili iz politično različnih vrst: Matjaž Kmecl, Ciril Zlobec, Dušan Plut in Ivan Oman.

Posledice

Po besedah Franceta Bučarja je bila oblast po prvih večstrankarskih volitvah koristno razdeljena med tiste, ki so »pritiskali na plin« osamosvojitve, torej novimi strankami, in tistimi, ki so »pritiskali na zavoro«, to pa so bile naslednice družbenopolitičnih organizacij. Koalicija Demos je bila enotna le v eni točki - nameri za vzpostavitev samostojne slovenske države. Zvezni jugoslovanski vladi in drugim republikam je od poletja 1990 ponujala dogovor o preoblikovanju jugoslovanske federacije v konfederacijo. Razen Hrvaške so zvezne in republiške oblasti to ponudbo zavrnile. Sledila sta plebiscit novembra 1990 in razglasitev samostojnosti Slovenije junija 1991.

Ob relativni enotnosti politike pri izvedbi osamosvojitve, so bila zelo očitna notranja trenja zlasti glede sprememb ekonomskega sistema. Več kot dve leti so trajala strankarska pogajanja o ključnih zakonih o lastninjenju družbenega premoženja in o denacionalizaciji. Vladajoča Demosova koalicija je bila socialno, politično in ideološko zelo raznovrstna, zato je aprila 1992 padla Demosova vlada. Predsednik vlade je postal Janez Drnovšek, LDS pa je ostala vodilna slovenska stranka do leta 2004.

Posebnosti

Prve volitve so bile zelo zapletene, saj so potekale hkrati na lokalni in republiški ravni, pa tudi po različnih volilnih sistemih. Predsedstvo Slovenije je bilo kolektivni organ, med kandidati za člane predsedstva najdemo tudi Dimitrija Rupla (Demos) in Slavoja Žižka (ZSMS-LS). Oba sta bila na volitvah neuspešna.

Predvolilne tekme so se učile stranke, pa tudi mediji. Takrat edina (nacionalna) Televizija Ljubljana je pripravljala prva soočenja, predstavniki strank pa so dobili tudi možnost brezplačnih predstavitev. Za Stranko demokratične prenove je takrat prvič nastopil Borut Pahor. Lojze Peterle je ostal v spominu po izjavi »Mene razganja.« in z do takrat v javnem življenju prepovedanimi verskimi metaforami (volitve so bile namreč na cvetno nedeljo).

Predvolilne polemike so bile, gledano z današnjimi očmi, dostojne in relativno umirjene. Praviloma so potekale po črti ločnici »starih« in »novih« političnih sil, pri čemer sta bila oba bloka notranje neenotna. Osrednja tema je bila osamosvojitev Slovenije.

Fenomen Kramberger

Ivan Kramberger
je bil posebnost slovenskega medijskega in političnega prostora. Pred vrnitvijo v Slovenijo je bil delavec v Nemčiji, kjer je iznašel in patentiral več inovacij stroja za dializo. Denar je delil med ljudi, politične govore pa je imel na osrednjih trgih, največkrat na Prešernovem trgu v Ljubljani. Vozil se je z avtomobili, ki jih je sestavljal sam, bil je ljudski človek, ki je nagovarjal preproste, revne in razžaljene državljane. Bil je presenečenje prvih večstrankarskih volitev, saj je dobil kar 18,5 odstotka glasov. Leta 1992 je napovedal, da bo ustanovil stranko in si prizadeval za vstop v parlament. Vendar je bil še pred uradnim začetkom kampanje ustreljen med enim od političnih govorov. Domnevni in obsojeni storilec je pijan streljal z velike razdalje, zato umor še danes velja za ne do konca pojasnjen dogodek.

Iz sredine tiskane izdaje Dela