Tiskane izdaje
Ljubljana – Navada krašenja in obiskovanja pokopališč je del srednjeevropske katoliške tradicije, pa vendar je Slovenija posebna. Običaj, o katerem se zdi, da v lokalnem okolju meji na obsedenost, nima povezave z žalovanjem, ampak je pomembna umeščenost ljudi v majhne lokalne in sorodstvene skupine, meni dr. Mateja Habinc, docentka za etnologijo Slovencev na ljubljanski filozofski fakulteti.
Začniva v preteklosti: od kod izvira praksa obiskovanja in krašenja grobov?
Ena od značilnosti, ki delajo človeka različnega od živali, je tudi odnos do pokojnih. Človek umrlih ne pusti prosto propadati, ampak jim je že v daljni preteklosti posvečal pozornost, pa naj bo to poseben pokop ali označevanje prostorov, kjer so bili zagrebeni.
Odnos, kot ga imamo danes, se je začel razvijati po srednjem veku, še bolj pa od razsvetljenstva. V srednjem veku je bila smrt veliko bolj prepletena z življenjem. Poznali so umetnost dobrega umiranja, da bi imeli pokojniki na poti v nebesa čim boljšo popotnico, sicer pa njihovih trupel niso odstranili iz vsakdanjega življenja ljudi. Pokopališča so bila povezana z osrednjim tržnim prostorom.
Z razvojem centralizirane države in oblasti se pojavi ideja, da je treba prostor čim bolj podrediti potrebam človeka. Pokopališča se začno umikati iz urbanih središč, pokopališka dejavnost postane komunalna dejavnost, kot je še danes. Ko se pokopališča umaknejo na obrobje, začnejo uvajati grobne parcele, vzpostavi se odnos do njihovega urejanja …
Dr. Mateja Habinc je preučevala prakse obiskovanje in krašenja grobov v domačih Brežicah. Foto: Foto arhiv Znanost na cesti
Navada krašenja grobov ima torej dolgo zgodovino, a se zdi, da je v povojnem času zlasti v lokalnem okolju prešla v pravo obsesijo. Zakaj se je to zgodilo?
Že v prvi polovici 20. stoletja se je začelo kritiziranje, da ni dovolj spomniti se pokojnikov enkrat na leto, ampak je treba za grobove skrbeti ves čas. Higienični diskurz, da jih je treba urejati, oplesti, prinašati sveže rože in sveče ..., je star vsaj sto let. Množična proizvodnja sveč in cvetja je temu začela slediti od 60. ali 70. let.
Kako je v sosednjih državah? Se lahko primerjamo v goreči želji po najlepše okrašenih grobovih?
Gotovo imamo skupne značilnosti z Italijani in Avstrijci, ker sodimo v katoliško srednjeevropsko kulturo. Zlasti v južnem delu Avstrije je podobno kot pri nas, prav tako v severnem delu Hrvaške. Kljub vsemu pa so v Avstriji, zlasti na severu, in Italiji prakse obiskovanja grobov in množičnega prižiganja sveč bistveno manj razširjene in se v tem tudi manj kaže pripadnost ljudi lokalnim in sorodstvenim skupinam. Slovenija tu izstopa, saj je majhna in še se deli na manjše skupine, umeščenost vanje pa je za ljudi zelo pomembna.
Zanimivo je, da obstajajo vasi, kjer nihče več ne živi, svojci pa še vedno prihajajo na pokopališče in skrbijo za grobove. Šele ko pokopališče ni več urejeno, lahko rečemo, da je kraj res zapuščen.
Pri obiskovanju pokopališč naj bi se prepletali sfera zasebnega, torej objokovanja, in javnega. Koliko ima žalovanje v resnici opraviti z urejanjem grobov?
Ne vem, ali ima to kakršno koli povezavo z izražanjem čustev in žalosti. Del razsvetljenskega razumevanja človeka pomeni tudi to, da čustva podredi razumu. Na Balkanu so znane (še pred desetletji so bile v južni Sloveniji) naricovalke, ženske, ki so javno, jasno in glasno objokovale smrt pokojnika. Večini slovenskega in srednjeevropskega prebivalstva se to zdi nekaj nesprejemljivega. Čustva sodijo v sfero zasebnega in zelo pomembno je, da nas tudi drugi s svojimi čustvi v javnosti ne motijo.
Kakšen pomen ima v tem smislu prvi november?
Tudi prvi november nima povezave z izražanjem čustev v zvezi s pokojniki, ampak gre za umeščanje živih in mrtvih v mikroskupnosti, družinske, lokalne, sorodstvene ... To je torej zelo skupnostno usmerjen praznik in tudi redno koledarsko čiščenje grobov izraža bolj kot žalost zaradi smrti pokojnikov skrb za žive in mrtve sorodnike. Zlasti v lokalnem okolju je treba pokazati, da dobro skrbiš za sorodnike. Na Žalah, na primer, se človek veliko laže izgubi v množici.
Zakaj sploh dan mrtvih, ko pa prevladuje družbena zapoved, da je treba za grobove skrbeti vse leto?
Imamo dva praznika. Eden je dan spomina na vse mrtve, drugi pa so vsi sveti. Ta dan so postavili v koledar, ker je že v daljni preteklosti v njem začelo zmanjkovati prostora za vse svetnike. Z vidika katoliške cerkve so vsi sveti pomembnejši. Toda s sekularizacijo so se ljudje vse bolj spominjali svojih bližnjih. Slovenija je imela v nekdanji Jugoslaviji ta dan edina za republiški praznik. Sociolog Marko Kerševan je že pred leti pojasnil, zakaj je bilo to mogoče. Ne le zato, ker je bila Slovenija pretežno katoliška, ampak tudi zato, ker so se na ta dan premešale tri ideologije. Ena je državna (takrat so častili grobove padlih in nanje polagali vence), druga je družinska (povezava v mikroskupnosti), tretja pa verska, ki v pretekli državi ni bila javno izražena. To je unikum v evropskem merilu, ko imamo tako močno prisoten in za ljudi tako pomemben dan, da postane državni praznik in tudi dela prost.
Množično prižiganje sveč na Žalah. Foto: Blaž Samec/Delo
V študiji, ki ste jo pred leti opravili na terenu v Brežicah, ste opažali, kako se na pokopališčih izraža družbena hierarhija. Ali je to še razvidno? Nagrobniki so namreč danes izenačeni, da bi tudi tisti, ki si morda ne bi mogli privoščiti dragega spomenika, nekako napraskali denar zanj.
Res ni več tako, kot je bilo v zgodovini, da so si lahko kamnite nagrobnike, fotografije in posebne napise na njih privoščili le najpremožnejši. Standard je, da tudi če ničesar nimaš, boš nekako uredil grob. Ljudje za to varčujejo, zavarovalnice imajo posebna zavarovanja ... A individualizacija kljub vsemu ves čas ostaja. Čeprav so si grobovi podobni in se na prvi pogled ne da prepoznati gmotnega statusa pokopanega, je vse bolj razširjeno krašenje grobov na poseben način. Svojci prinašajo nanje medvedke, sadje in druge okraske, s katerimi kažejo bolj oseben odnos do pokojnih ali posebno življenjsko zgodbo. Drugi primer pa je, da se člani družine dogovorijo, da bodo vsi skupaj prižgali eno svečo, ker so ekološko ozaveščeni, se odločijo za eno ikebano ali da ne bodo imeli peska in cvetja, ampak bodo posejali samo travo. Grob je tako tudi prostor dogovarjanja, kako boš navzven kazal to svojo posebnost.
Kako je prehod k žarnim pokopom, ki so se pri nas začeli precej pozno uveljavljati, vplival na odnos do pokopališč?
Prvič, s prehodom k žarnim pokopom je postalo urejanje pokopališča racionalnejše, zlasti v večjih mestih. Drugič je pomembno, zakaj so se začeli širiti tako pozno. Cerkev poveličuje dogmo o vstajenju in večnem življenju. Kako boš vstal, če nimaš materialnega telesa? Zelo pomemben je bil torej odklonilen odnos katoliške cerkve do kremacije. Ko pa je začel verski vidik izgubljati pomen, se je bila tudi ta prisiljena prilagoditi.
Tretji vidik pa je, da je danes precej nenavadno imeti odprto krsto in videti obraz pokojnika nekaj dni po smrti. Pogled na umrlega človeka je umaknjen iz javnosti. Že v bolnišnici ga hitro pokrijejo in v resnici je danes pogledati v obličje umrlega, v obličje smrti nekaj zelo redkega. Če so že krste, so ponavadi zaprte in ob njih kvečjemu fotografije. Zato ni več tistega prehoda, ko je telo umrlega navzoče vse do njegovega pokopa. Človek umre in konec. Telesa ne vidimo več, zato je navsezadnje vseeno, ali ga pokopljejo v krsti ali žari.
